Bud Greenspan je s svojimi dokumentarci, ki jih je snemal dolgih šest desetletij, podajal zgodbe o zmagoslavju športnih garačev; njegova kariera se je razcvetela leta 1964, ko je posnel film o atletu Jesseju Owensu, ki se je trideset let po osvojitvi štirih zlatih olimpijskih medalj prišel spominjat na "kraj zločina", v Berlin.

A še raje kot največje športne zvezde je imel Greenspan "spregledane" zgodbe. Na vsakih olimpijskih igrah je skušal najti športnike z zelo nenavadno potjo do vrha, ki so morali premagati veliko težav ali pa so izjemni zaradi svojega delovanja zunaj prizorišč športnih bojev. Zato je naslove tudi opremljal s svojim imenom (denimo Bud Greenspan Presents: Beijing 2008 - America's Olympic Glory ali pa 1972 Munich Games: Bud Greenspan Remembers), s to potezo je namreč poudaril, da film ni objektiven povzetek dogajanja na OI, temveč da prinaša le tiste trenutke, ki jih je sam imel za zanimive in ki naj bi prinašali "humanistično" sporočilo. Greenspan je namreč vedno znova poudarjal, da za kulisami velikega športnega spektakla išče sledove izjemne človečnosti, ki je ni izničilo niti surovo teženje sodobnih športnikov po uspehu. Preden ga je dohitel napredek bolezni, se je ukvarjal z urejanjem filmskega gradiva z OI v Vancouvru.

Zmage, porazi in zgodbe, ki jih piše življenje
V Greenspanovem filmskem "poročilu s poletnih OI v Atenah je tako na primer mesto našla ameriška sabljačica Mariel Zagunis, ki ji selektorji najprej sploh niso namenili mesta v ameriški reprezentanci, nato pa je postala sploh prva Američanka, ki se je v zadnjih 100 letih prebila do olimpijskega zlata v sabljanju. V 95-minutah smo zasledili tudi grškega dvigovalca uteži, ki mu po treh zlatih medaljah na prejšnjih olimpijadah tokrat ni uspelo osvojiti več kot bron, in še enega poraženca, Maročana Hichama El Guerrouja, ki je že osem let pred olimpijado obvladoval tek na 1.500 metrov, a je zaradi hude treme vedno odpovedal. Šele v Atenah je osvojil prvo zlato.

Režiser je v ospredje svojih filmov vsakokrat namenoma postavil le nekaj športnikov. Ni namreč maral bliskovitega menjavanja kadrov in bežnih izletov v množico osebnih zgodb, ki so značilni za številne izdelke filmarjev mlajše generacije. Tako se je izognil temu, da bi se film spremenil v kaotičen kolaž nedodelanih zgodb v duhu glasbenih spotov, ki so v prvi vrsti le zaporedje privlačnih podob.

Najbolj ga je ganil tanzanijski tekač
Njegov najljubši olimpijski trenutek je, kot je rad povedal, vedno ostal utrinek s poletnih OI v Mexico Cityju leta 1968, natančneje: zadnje mesto tanzanijskega maratonca Johna Stephena Ahkwarija. "V cilj je pritekel približno uro in pol za zmagovalcem. Svojo nogo je toliko da ne nosil v naročju, tako krvava in obvezana je bila," se je Greenspan spominjal v intervjuju za ESPN. "Zakaj sploh nadaljevati?, sem ga vpraša. Ne razumete, mi je odgovoril. 'Moja dežela me ni poslala 8 tisoč kilometrov daleč, da bi začel dirko, poslala me je, da bi jo končal.' To mi je poslalo mravljince po hrbtenici in njegovih besed nisem nikoli pozabil."

Olimpijske igre je Greenspan opisoval kot "dva tedna ljubezni. To je tako kot Dežela Nije, kot Robin Hood, ki s svojo puščico razkolje nasprotnikovo puščico. Zame je privilegij, da me asociirajo s tem svetom. Kolikokrat pa si v družbi ljudi, ki so v nečem najboljši na svetu?"

"99 odstotkov časa se ukvarjam z vsem, kar je na OI pozitivnega, večina ljudi pa se 100 odstotkov časa posveča tisti eni negativni plati," je še povedal v zgoraj omenjenem intervjuju. "Kritizirali so me, da na svet gledam skozi rožnata očala, ampak statistika je na moji strani."