Igralec je umrl v soboto na svojem domu v Beverly Hillsu; spominska slovesnost bo potekala v družinskem krogu.
V njegov železni repertoar sodijo dela iz obdobja med letoma 1952 in 1970. Predvsem velja omeniti Dotik zla, Planet opic in Deset zapovedi (mimogrede, v Desetih zapovedih ni le igral Mojzesa, ampak je tudi posodil glas Bogu. Za nameček je njegov sin Fraser, ki je bil takrat star tri mesece, "odigral" vlogo malega Mojzesa, ki po Nilu priplove v pleteni košari).

Rodil se je 4. oktobra leta 1924 kot John Charlton Carter (ko je njegova kariera začela cveteti, je začel uporabljati priimek svojega očima, Heston). Za svojo prvo vlogo je štel Božička v šolski predstavi, ko je bil star pet let, pozneje pa je študiral igro na univerzi Northwestern.

Leta 1944 se je poročil in z ženo Lydio ostal vse do smrti; imela sta dva otroka, Fraserja in Holly Ann. Po služenju v drugi svetovni vojni (bil je topničar v ameriškem letalstvu) se je napotil na Broadway in se, kadar ni imel drugih vlog, preživljal s poziranjem za akte.

Med spektakli tipa Ben-Hur, znanstvenofantastičnimi filmi (Planet opic, Zeleno sonce) in epopejami katastrofe (Potres) se je zavzemal tudi za ekranizacijo Shakespearovih tragedij; eno od njih, Antonij in Kleopatra, je leta 1974 sam tudi režiral.

Ves čas politično aktiven
Heston je bil politično aktiven, saj je leta 1956 podprl predsedniško kandidaturo demokrata Adlaija Stevensona, štiri leta pozneje pa Johna F. Kennedyja. Bil je znan borec za enakopravnost; tako je večkrat javno podpiral delovanje Martina Luthra Kinga, leta 1963 je sodeloval tudi na znamenitem protestu v Washingtonu, kjer je nosil napis "Vsi ljudje so enakopravni."

Svoj odnos do boja za enakopravnost je na platnu najbolje uprizoril leta 1968, ko je igral v znanstvenofantastični klasiki Planet opic, kjer družbeno-politični sistem dveh vrst (opice v nadrejenem in ljudje v podrejenem) pravzaprav v prenešenem pomenu opozarja na družbeno-politične razmere v ZDA ob koncu 60. let. Hreston se je menda osebno zavzel za to, da je njegov lik po nekaj nadaljevanjih naposled umrl, da ga ne bi mogli "raztegniti" na še več nadaljevanj.

"Puško mi boste morali iztrgati iz mrzlih, mrtvih rok!"
V poznejših letih je zaplaval v republikanske vode - v širši javnosti je bil znan kot najglasnejši zagovornik pravice do posedovanja orožja. Med letoma 1998 in 2003 je bil predsednik močnega orožarskega lobija NRA (National Rifle Association). Sam je drugi amandma ameriške ustave, ki med drugim pomeni pravico do nošenja orožja, zagovarjal z besedami, da gre za "glavno ameriško svoboščino, tisto, ki varuje druge".

Na NRA-jevih konvencijah je pogosto nastopil, vihteč starinsko kremenjačo nad glavo, kar je pospremil z besedami, da mu puške ne bodo vzeli drugače, kot da "jo iztrgajo iz mojih mrzlih, mrtvih rok". Marsikomu se je v spomin vtisnil tudi z "nastopom" v dokumentarcu Bowling za Columbine Michaela Moora, v katerem z režiserjem, milo rečeno, nista našla skupnega jezika.

Zahrbtna bolezen
Leta 2002 je Heston priznal, da boleha za alzheimerjevo boleznijo. Leta 2003 ga je predsednik George Bush odlikoval s predsedniško medaljo svobode, ki je najvišje civilno priznanje v ZDA.

S. J., A. J.

Dvanajst mejnikov v filmski karieri Charltona Hestona

Peer Gynt, 1941 - v svojem filmskem prvencu (režiral ga je sošolec z univerze) je odigral naslovno vlogo

The Greatest Show on Earth (Najboljša predstava na svetu), 1952 - pod režijsko taktirko Cecila B. DeMilla je igral vodjo cirkusa.

The Ten Commandments (Deset zapovedi),1956 - v biblični filmski epopeji, ki se je izkazala za DeMillov zadnji film, je igral Mojzesa.

Touch of Evil (Dotik zla), 1958 - Heston je menda vztrajal, naj Orson Welles, ki v filmu nastopi, vse skupaj tudi režira. Sam je igral mehiškega policista v boju proti drogam.

Ben-Hur, 1959 - kultni film je dobil enajst oskarjev, med drugim tudi tistega za najboljšo glavno moško vlogo. Heston je sam odigral velik del nevarnih prizorov s kočijo.

El Cid, 1961 - še ena zgodovinska epopeja, tokrat po španskem junaškem mitu, s Sophio Loren ob strani.

The Greatest Story Ever Told (Največja zgodba vseh časov), 1965 - Heston se je moral spet enkrat "spopasti" z veliko osebnostjo: tu igra Janeza Krstnika.

The Agony and the Ecstasy (Agonija in ekstaza), 1965 - prelevil se je v Michelangela, ki mora poslikati Sikstinsko kapelo

Planet of the Apes (Planet opic), 1968 - saj se najbrž spomnimo antologijskega citata "Umakni svoje smrdljiva tace z mene, ti prekleta umazana opica!"

Will Penny, 1968 - vestern, ki naj bi bil po nekaterih virih Hestonov najljubši film iz lastnega repertoarja.

Soylent Green (Zeleno sonce), 1973 - srhljiva futuristična zgodba je postavljena v leto 2022, v kritično prenaseljeni New York. Heston v vlogi detektiva se zgrožen prikoplje do spoznanja, v čem je skrivnost neusahljivega vira hrane: "Soylent Green so ljudje!"

Airport 1975 (Letališče 1975), 1974 - nadaljevanje filma iz leta 1970, ki sta mu pozneje sledila še dva dela.