Policija natančne okoliščine njene zadnje noči še preiskuje, a znano je, da je utopljeno igralko okrog štirih zjutraj v bazenu vile v mestecu Saint-Cyr-sur-Mer našel njen mož. Pisierjeva bi se maja morala udeležiti filmskega vrveža v Cannesu, kjer načrtujejo poklon igralski legendi Jean-Paulu Belmondu.

Pisierjeva je bila v filmski svet potisnjena bolj ali manj po naključju: režiser Francois Truffaut jo je opazil na neki družinski fotografiji iz Nice in jo povabil na avdicijo za kratki film Antoine et Colette (eden od delov omnibusa L'amour à vingt ans). Nadaljevalo se je tako, kot bi človek pričakoval: očarani režiser je za krajši čas zapustil svojo družino in se spustil v razmerje z igralko, ki je Collette uprizorila v še dveh njegovih filmih: Baisers volés (Ukradeni poljubi, 1968) in L'amour en fuite (Ljubezen na begu, 1979), za katerega je pomagala napisati tudi scenarij.

Več kot le Truffautova muza
V svoji karieri je Marie-France Pisier sodelovala tudi z drugimi velikimi režiserskimi imeni tistega časa, denimo z Luisom Buñuelom, Jacquesom Rivettom in Andréjem Téchinéjem. Za svoje delo je bila nagrajena z dvema cezarjema (najvišje francosko filmsko priznanje), in sicer za vlogi v filmih Cousin, Cousine (1976, r. Jean-Charles Tacchella) in Barocco (1977, r. André Téchiné).

Na petah tega uspeha - predvsem zaradi vloge egocentrične Karine v Cousin, Cousine in antologijskega prizora večerje v Buñuelovi nadrealistični drami Fantom svobode (Le fantôme de la liberté) - se je prebila v Hollywood, ki ji je leta 1978 priložnost ponudil v romantičnem trilerju The Other Side of Midnight Charlesa Jarrotta, limonadi po predlogi romana Sidneyja Sheldona, v kateri je med drugim nastopila tudi mlada Susan Sarandon. Na ameriških tleh je nanizala še nekaj vlog (med drugim je leta 1981 v Chanel Solitaire igrala Coco Chanel) - a nikoli ni dobila res kakovostne ponudbe, s katero bi imela priložnost ponoviti svoj uspeh iz domovine.

Njena zadnja vloga je bila v lanski kritiško sicer ne preveč uspešni komediji Il reste du jambon?.