Teksaški pokol z motorko je star že več kot 40 let (posnet je bil l. 1974), a še danes velja za eno najbolj reprezentativnih grozljivk; izstopa tako zaradi svojega realističnega pristopa kot tudi zaradi prepričljivega portreta iztirjenega posameznika.

Nizkoproračunski film, ki so ga posneli za manj kot 300 tisoč dolarjev, je zgodba o gručici najstnikov, ki po naključju padejo v roke izprijeni družini izrojenih kanibalov (lik osrednjega negativca, norega Lederfisa (ang. Leatherface), je navdihnil resnični serijski morilec Ed Gein, tisti, ki je delal maske in prevleke za pohištvo iz človeške kože). "Lik Leatherfacea so mi opisali kot nekoga, ki je globoko duševno moten in zelo zaostal," je pred leti v nekem intervjuju komentiral Gunnar Hansen, ki je Lederfrisa igral (tudi njega žal ni več med živimi). "Ideja je bila, da za masko v resnici ni ničesar. Ne moreš ga razkrinkati kot kakega Dartha Vaderja, ker če bi mu snel masko, pod njo ne bi bilo ničesar. Ubijanje je bilo edina stvar, ki jo je poznal."

Čeprav je bil film, v katerem ni manjkalo črnega humorja, zaradi eksplicitnih nazorov nasilja v številnih državah prepovedan, se je na koncu izkazal za enega najdonosnejših neodvisnih filmov sedemdesetih. (Če upoštevamo inflacijo, je zaslužil več kot 30 milijonov dolarjev.)

Lederfris noče umreti
Hooper je režiral tudi veliko manj uspešno nadaljevanje, Teksaški pokol z motorko 2, ki ga je od njega terjala pogodba; v drugo je raje izbral komičen, skoraj satiričen pristop. Pozneje je sledilo še več nadaljevanj in priredb (ne v Hooperjevi režiji). Lik je navdihnil malo morje filmarjev, med drugim Ridleyja Scotta in njegovega Osmega potnika. Še pred koncem letošnjega leta menda izide samostojen preddel Leatherface, posvečen antagonistu oz. njegovi življenjski zgodbi.

V primerjavi z velikimi žanrskimi sodobniki, kakršna sta bila denimo George A. Romero in Wes Craven, ki sta vedno hotela snemati (tudi) "resne" filme, a ju je industrija ukalupila v žanr, v katerem sta bila najuspešnejša, so Hooperja vedno zanimali izključno grozljivke in znanstvenofantastični filmi. Preden se je uveljavil kot režiser, je vrsto let delal kot univerzitetni profesor in snemalec dokumentarcev.

Naslednja prelomnica je še ena klasika žanra, Poltergeist iz leta 1982, ki ga je spisal in produciral Steven Spielberg. Pred kratkim je sicer iz Hollywooda pricurljala potrditev govorice, ki je v filmskih krogih krožila že dolgo: za režijo filma je veliko bolj kot Hooper zaslužen Spielberg, ki je vanj vdahnil tudi svoj prepoznavni slog. Član ekipe Poltergeista, danes tudi sam režiser John Leonetti, se spominja: "Hooper je bil silno prijeten in vesel, da je na snemanju. Ustvarjalno je prav gotovo prispeval. Steven pa je projekt razvil in bi ga tudi režiral, a kaj, ko se je napovedovala stavka režiserjev. Zato je bil samo "producent", če bi stavka res bila, a je v resnici vse skupaj režiral Steven Spielberg - in Tobe se je s tem strinjal."

Poltergeist je bil zgodba o vseameriški idilični družini, ki se kmalu po selitvi v novo sosesko znajde na udaru nadnaravnih sil - na koncu se izkaže, da zato, ker je hiša postavljena na starem indijanskem pokopališču. Srhljivka o duhovih je bila ogromna uspešnica za studio MGM in osmi najdonosnejši film tistega leta.

Po Poltergeistu je Hooper za Cannon Films, podjetje, ki so ga v osemdesetih poznali vsi oboževalci nizkoproračunskih žanrskih in akcijskih filmov, posnel še dva projekta, Lifeforce in pa Invazijo z Marsa, priredbo klasične znanstvene fantastike iz leta 1953.

Doma tudi med vampirji
Miniserija Salem's Lot, ki jo je Hooper režiral po predlogi vampirskega romana Stephena Kinga, predvajala pa jo je televizija CBS, še danes velja za standard kakovostne televizijske groze. Režiser je znal v ekranizaciji ujeti ravno pravo ravnovesje med melodramo in gotičarsko atmosfero klasične grozljivke; dvodelna serija je bila tako priljubljena, da so jo pozneje v Evropi predvajali po kinematografih.

V devetdesetih in prvem desetletju novega tisočletja je Hooper redno delal na televiziji in pri filmih, a z ničimer ni ponovil uspeha zgodnejših del. Njegov zadnji film, Djinn (2013), je bil postavljen v Združene arabske emirate in od tam tudi financiran; med druga novejša dela sodita še Toolbox Murders in zombijada Mortuary.

Najbrž je zanimiv tudi podatek, da je prav Tobe Hooper režiral videospot za singel Dancing With Myself, eno največjih uspešnic Billyja Idola. Leta 20111 se je kot soavtor podpisal pod "postmodernistični grozljivi roman" Midnight Movie, v katerem je bil on sam glavni junak.