Gromozanski igralski honorarji, ki se gibljejo okrog dvajsetih milijonov dolarjev in višje (k čemur je pogosto treba prišteti še delež od zaslužka), so bili včasih "opravičljivi" s tem, da je zvezdniško ime v filmu investicija, ki že v otvoritvenem koncu tedna zagotavlja naval na kinodvorane. A vse kaže, da zvezdniki studiem počasi ne vračajo več njihove investicije. Peter Bart, nekdanji urednik Varietyja in nekoč producent pri Paramountu, je val nelagodja sprožil z izjavo za avstralski The Age, da se "zvezdniški sistem" sesuva. "Prihaja do tektonskih premikov. Kje so zvezde, ki so včasih lahko "nosile" film?"

Pari brez kemije
Najlažje je njegovo ugotovitev podkrepiti s pogledom na velika platna. Larry Crowne, poletna romantična komedija s Tomom Hanksom in Julio Roberts, ki sta bila svoj čas sinonim za dobiček, te dni v ZDA doživlja kvečjemu mlačen sprejem. Podobno votlo je pred časom izzvenel žanrsko sorodni Knight and Day, v katerem sta si kožo reševala Tom Cruise in Cameron Diaz, sploh kronski primer pa bo najbrž kar Turist, v Benetke postavljena akcijsko-romantična drama z Johnnyjem Deppom in Angelino Jolie, najbrž največjima zvezdnikoma svoje generacije, ki pa sta v prvem skupnem filmu gladko "pogrnila".

Temni oblaki se zbirajo že dalj časa
Zgodbe o zatonu filmske zvezde seveda niso nič novega: o krizi so poročali že pred dvema letoma, ko so industrijo nepripravljeno ujeli mizerni izkupički z zvezdami "opremljenih" filmov, kakršni so bili A Christmas Carol (Jim Carrey), Surrogates (Bruce Willis), Funny People (Adam Sandler), Duplicity (Julia Roberts) in Unstoppable (Denzel Washington).
Resnični denar se trenutno na kupe grabi s franšizami in/ali filmi o superjunakih. Ne gre za to, da v teh filmih ne bi bilo zvezdnikov (nasprotno), toda, roko na srce, studii so ljudem film "prodali" že vnaprej, na podlagi znanega, preprostega koncepta; v spektaklih tipa Transformerji ali Avatar pa so resnične zvezde filma v resnici le še posebni učinki. (Posebna niša so še filmi, kakršen je Prekrokana noč ali njegov "sestrski projekt" Dekliščina, v katerem blestijo komiki in znanci z malih zaslonov).

Včasih je veljalo vsaj, da s polomom v kinodvoranah še ni bilo vsega konec: studio je moral samo počakati, da se bo pričakovani denar počasi nakapljal s prodajo DVD-jev. Zdaj, ko je tudi prodaja teh upadla, je tehtanje, ali se še izplača kupovati zvezdnike, znova aktualna. Obenem se je treba zavedati, da je resnični zaslužek v globalnem trgu - in, denimo, kitajsko občinstvo, bo težje ponotranjilo to ali ono angloameriško osebnost kot pa sam koncept superjunaka ali računalniško zgeneriranega Transformerja.

Vloga resničnostnih šovov in Twitterja
Kljub izumu televizije, videa in interneta je kino dolga leta uspel vzdrževati status "dogodka", torej izkušnje, ki se je, podobno kot koncerta, ne da ponoviti v domačem fotelju. Zakaj se sistem začenja majati ravno zdaj? Eden izmed faktorjev je pojav resničnostnih šovov, ki je pripomogel k podobi "zvezde" kot nekoga, ki je znan tistih pregovornih petnajst minut in nato povsem zamenljiv. Nato je tu Twitter: če je včasih slab film samo po zaslugi vnaprejšnjega zganjanja pompa uspel uspešno zajadrati skozi prvi konec tedna predvajanja, pa zdaj ljudje žaljivke na račun filmskih polomij tvitajo že iz kinodvoran, kar seveda marsikoga odvrne od ogleda.

A nikar tako črnogledo
Čisto mogoče je, da se bo izkazalo, da je koncept zvezde bolj trdoživ, kot si morda mislimo, in da smo trenutno zgolj priče medgeneracijskemu prepadu. Ni zelo verjetno, da bi povprečni kinoobiskovalec, ki je precej mlad, na piedestal postavljal zvezdnike, ki bi po letih lahko bili njihovi starši (Julia Roberts ima 43 let, Tom Cruise pa 49). Seveda obstajajo igralci, ki znajo najti zlato sredino: George Clooney in Matt Damon, denimo, sta redno nastopala vsak v svoji uspešni franšizi (Clooney v Oceanovih 11/12/13, Damon pa v filmih o Bournu), vmes pa izbirala malo manjše filme po lastnem okusu. In če se ozremo še k ženskam: Meryl Streep, ki se je trdno zasidrala v srcih gledalk srednjih let (in kritikov), očitno ne manjka dela. In čeprav jo imajo kritiki bistveno manj radi kot Streepovo, isto velja za Jennifer Aniston. Slave iz časov Prijateljev ne more ponoviti, v obskurnost pa (najbrž zaradi neverjetno močne studijske podpore) očitno tudi ne bo potonila.

Televizija: kritiško vse bolj cenjen medij
Morda v resnici ni daleč dan, ko se bodo igralci lahko sprehajali po cesti, ne da bi jih pri tem na tla podrla horda oboževalcev. Industrija se bo morda usmerila v "vzgajanje" malo manj težkokategornih zvezd, ki bodo znale preklapljati med filmom in televizijo, in slednje ne bodo avtomatično jemale zgolj kot stopničko na poti do resnične slave. A tudi če bodo mastni čeki za igralce kmalu le še stvar preteklosti, pa kovanje v zvezde dežurnega lepotca nikoli ne bo iz mode.

Sony vztraja pri stari formuli
Čisto na koncu pa velja omeniti še primer studia, ki plava proti hollywoodskemu toku: Sony. Medtem ko se preostali studii odmikajo od koncepta zvezd, pri Sonyju vedo, koga imajo radi: v manj kot desetih mesecih so na trg poslali kar tri filme z Justinom Timberlakom: po Socialnem omrežju v razmiku le nekaj tednov zdaj prihajata še romantični komediji Bad Teacher in Friends With Benefits. (Studio na samem vrhu zaslužkarske lestvice ni bil že od leta 2006, ko so udarili z Da Vincijevo šifro, Casino Royale in še nekaj uspešnicami dalje - statistika, ki jo nameravajo popraviti prihodnje leto, z vrnitvijo Mož v črnem ter s filmom The Amazing Spider-Man, ki naj bi mit o superjunaku zastavila na novo, z Andrewom Garfieldom v glavni vlogi.)