Svetlolasa igralka, ki jo je pod goro hribolazniške opreme skoraj nemogoče spoznati, je pred vetrom in snegom, ki jo bičata v obraz, stisnjena v dve gubi. Po dveh korakih izgubi ravnotežje in klecne v svež sneg.

Situacija ni tako usodna, kot se morda zdi: sneg je narejen iz drobcev papirja in stiropora, ki se usipajo iz ogromne vreče, izvor vetra pa je ventilator, ki je tako velik, da ga morata manevrirati kar dva človeka. Prav tako nismo na gori Washington, kjer se je dogajalo (resnično) gorsko reševanje v jedru filma Neskončna nevihta (Infinite Storm).

Pravzaprav nismo niti na Krvavcu, ki je dobre tri tedne v februarju in marcu "statiral" kot gorovje Apalači v zvezni državi New Hampshire. Mednarodna filmska ekipa se je z gore že preselila v filmski studio Viba na obrobju Ljubljane, kjer na dan mojega obiska – ki je tudi zadnji dan celega snemanja – snemajo še čisto zadnje kadre, ki jih je lažje ustvariti v studijskem okolju kot pa na terenu.

Čeprav se zdi, da se Naomi Watts in njen soigralec Billy Howle v umetni sneg mečeta popolnoma spontano, lahko iz kretenj in napotkov režiserke, Poljakinje Malgorzate Szumowske, razberemo, da gre v resnici za natančno koreografijo. Igralca morata namreč do podrobnosti ponoviti situacije, ki sta jih že posnela na Krvavcu, saj tokrat kamera lovi le njuna obraza za bližnje posnetke; v poprodukciji bo treba ene in druge zliti v koherentno celoto.

Čeprav me zelo očitno plastično gorsko pobočje in kilava smreka v ozadju ne navdajata s pretiranim zaupanjem, ima producentka Celine Rattray prav, ko pripomni, da je na kameri vse videti veliko bolje: pravkar posneti prizori, ki jih lahko s svojega mesta – zelo, zelo zadaj in ob strani – sproti spremljam na zaslonu, so dejansko veliko bolj podobni snežnemu viharju kot to, kar vidim na lastne oči.

Čeprav se po 26 dneh v Sloveniji, ko so delavniki trajali po dvanajst in več ur, snemanje končuje, zadnjega dneva ekipa ne bo mogla kronati z zabavo: protokoli za preprečevanje širjenja bolezni tega preprosto ne dopuščajo. A Celine Rattray – filmska veteranka, ki ima kot (izvršna) producentka med drugim zasluge za filme Otroci so super, Še vedno Alice in Ameriška ljubica – se zaveda, kakšno srečo je ekipa imela, da snemanja ni bilo treba ustaviti, kar se je lani zgodilo številnim produkcijam po vsem svetu.

Na prizorišču je ves čas ekipa štirih ljudi, ki imajo nalogo samo za nadzor spoštovanja varnostnih protokolov (temperaturo izmerijo vsakomur, ki se poskuša samo približati snemalni lokaciji). "Precej denarja je treba vložiti v to, da ohranjamo snemanje varno. Jasno je, da so si igralci med delom zelo blizu, da se vsi dotikamo iste opreme in dihamo isti zrak. Stikom se v tem okolju preprosto ne moreš izogniti. Vsi člani ekipe se morajo testirati dvakrat na teden, vsi nosimo masko ves čas, poskušamo paziti, da ima vsak igralec svojega lastnega kostumografa in lastnega maskerja. Vsekakor so vse to oteževalne okoliščine, ki pripomorejo k stresu in obremenitvam, a smo zmogli.“

A prav pandemija, ki je ustavila svet, je Neskončni nevihti pomagala do hitrejše realizacije. Ko so se snemanja v ZDA ustavila, sta si Rattray in Trudie Styler, soustanoviteljici podjetja Maven Screen Media, ogledali svoje še nerealizirane projekte in presodili, da bo prednost dobil tisti, ki ga lahko posnamejo skoraj v celoti na prostem in samo z dvema igralcema pred kamero v večini prizorov.

Pri kostumski drami bi morda v ozadju potrebovali še 300 statistov, Neskončna nevihta pa je minimalistična pripoved o spopadu posameznice z lastnimi omejitvami in neusmiljeno naravo. Pred nami je namreč resnična zgodba o legendarni reševalni misiji, v kateri je veteranska pohodnica Pam Bales z gore lastnoročno in v nevarnih vremenskih razmerah zvlekla podhlajenega, katatoničnega moškega, ki ga je našla sedeti v snegu.

Za resničnega se izkaže tudi kliše, da gre na filmskem snemanju levji del časa za – čakanje. V pol ure, kolikor lahko opazujem delo, posnamejo morda dva tridesetsekundna prizora. Medtem ko tehnična ekipa kot dobro naoljen stroj prestavlja reflektorje, popravlja ličila igralcema in nazaj na kup grabi raztreseni "sneg", glavna igralka ob robu dogajanja sproščeno zdrsne iz svoje vloge. S člani ekipe, ki ji med premori potrpežljivo snemajo in oprtavajo tisti ogromni nahrbtnik, klepeta o najrazličnejših temah, od vremena do šolanja otrok. A že čez nekaj minut, ko bo snemanje spet steklo, bo gladko stopila nazaj v čevlje ženske, ki se bojuje za preživetje.

Slovenija: naslednja sanjska destinacija za tuje filmske ekipe?
Zakaj je studio film, ki se v celoti dogaja na severovzhodu ZDA, pravzaprav prišel snemat v Evropo? "Ko iščeš filmsko lokacijo, moraš vedno upoštevati, katera država bo najprimernejša tako po ustvarjalni kot tudi po finančni plati. Pri delu v Sloveniji so me navdušile tri stvari: kakovost ekipe, lepota pokrajine in topografska raznolikost lokacij. Lahko smo našli primerne lokacije v visokogorju, dolini, ob vodi in v malce bolj urbanem okolju,“ pojasnjuje producentka. Tretji ključni dejavnik je bila možnost denarnega povračila. "Višina povračila, ki ga ponuja Slovenija, je zelo konkurenčna v primerjavi z drugimi evropskimi državami. Mislim, da ima Slovenija res priložnost, da postane priljubljena destinacija za filmske ekipe – podobno, kot je to že uspelo Češki, Romuniji in Poljski."

Pred petimi leti smo namreč v Sloveniji dobili zakon, na podlagi katerega država s povračili denarnih sredstev spodbuja tuja vlaganja v avdiovizualno produkcijo. Tuje produkcije, ki snemajo v Sloveniji, po koncu snemanja in plačanih davkih ter prispevkih od Republike Slovenije prejmejo povračilo v vrednosti 25 odstotkov vseh upravičenih stroškov. Producent se mora pri tem zavezati k uporabi lokalne infrastrukture in zaposlitvi lokalnih filmskih delavcev.

Slovenki v igralski zasedbi
V primeru Neskončne nevihte so režiserka, direktor fotografije in približno 10 odstotkov tehnične ekipe Poljaki, vsi drugi pa so bili domači filmski delavci. Maloštevilčna igralska zasedba so Američani (Naomi Watts, Denis O'Hare in Parker Sawyers), Britanci (Sophie Okonedo, Billy Howle in Eliot Sumner) – in Slovenki. Deklici, ki imata v filmu (manjši) vlogi protagonistkinih hčerk, sta namreč iz naših krajev; obe imata v filmu tudi replike in menda sta Američanki odigrali prepričljivo. "Neverjetno impresionirani smo bili nad sposobnostmi slovenske ekipe: ponujajo konkurenčne storitve v svetovnem merilu, imajo izkušnje z velikimi projekti – nekateri so sodelovali pri Igri prestolov in podobnih produkcijah – njihov pristop k delu pa je bil neoporečen,“ je navdušena Rattray.

Tuje produkcije pri nas porabijo milijone evrov; četrtino jim država vrne
Za ponazoritev: v letih 2018 in 2019 je naša država v imenu spodbujanja filmske produkcije odobrila denarna povračila v skupnem znesku vsakič skoraj 0,8 milijona evrov, v letu 2020 pa je bilo v ta namen predvidenih že milijon evrov – a je epidemija vse tovrstne načrte prekrižala oz. jih preselila v letošnje leto. V Sloveniji je bilo tako od sprejetja zakona izplačanih povračil za dva milijona evrov, ustvarjenih (oz. napovedanih) pa je bilo 5,9 milijona produkcijskih stroškov v povezavi s temi projekti.

Neskončna nevihta uveljavlja pravico do povračila za skoraj 622 tisoč evrov; njihova naložba v Sloveniji se je približala dvema milijonoma in pol evrov.

Kdo še prihaja?
Mimogrede: v letošnjem letu naj bi pri nas začeli snemati še en velik filmski projekt, pri katerem bodo tuji producenti v Sloveniji investirali skoraj 4 milijone in pol evrov in nato uveljavili pravico do povračila četrtine tega zneska. Na Slovenskem filmskem centru identitete tega projekta ne razkrivajo, čeprav v tabloidih že krožijo omembe Toma Cruisa, ki naj bi prihajal v Bohinj. Povejo pa, da zanimanje za delo tujih ekip pri nas še narašča in da bodo na to povpraševanje tudi odgovorili. Pretežni del stroškov, ki nastanejo ob snemanju v Sloveniji, se namreč razdeli med prenočitve, lokalne prevoze, prehrano in seveda najem lokalnih ekip. Tudi Celine Rattray pravi, da bi se "brez pomislekov" spet vrnila v Slovenijo z naslednjim filmskim projektom, in da to v naslednjem letu ali dveh tudi namerava narediti.

Krvavec, vršac v ... Apalačih
A vrnimo se k Neskončni nevihti. Čeprav je bil film v celoti posnet na naših tleh, nepodučen gledalec tega ne bo nikoli vedel. Ogromno truda je bilo namreč vloženega v ustvarjanje prepričljive ameriške kulise. "Scenografinja Katja Šoltes je proučila ameriške lokacije, od gora in avtomobilov pa do prometnih znakov in notranjosti hiš – vključno s takimi podrobnostmi, kot so kljuke na vratih. Dvajset let sem živela v ZDA in lahko rečem, da smo ustvarili popolnoma avtentično lokacijo,“ ugotavlja producentka.

V poprodukciji tako lokacije ne bo treba "popravljati": z vizualnimi učinki bodo pričarali samo zvok in videz snežne nevihte. Na Krvavcu je bilo med snemanjem sicer dovolj že zapadlega snega, a za potrebe zgodbe so potrebovali tudi sneženje; pri tem priskoči na pomoč računalniška magija.

Težavno snemanje na mrazu
Tritedensko snemanje v gorah je bilo, vsaj po fotografijah sodeč, trdo delo v skrajnih razmerah. Moja sogovornica se spominja: "Neverjetno naporno je bilo spraviti vso opremo na hrib s snežnimi motorji. Tudi za igralsko ekipo je vse skupaj ogromen izziv. Cel dan ne morejo nikamor, da bi se zares pogreli, nimajo normalnih stranišč in podobno. Ko bereš scenarij, se vse skupaj morda zdi zelo preprosto: samo dva človeka, ki se spuščata z gore. Večina ljudi ne bi verjela, kako veliko sredstev in dela je potrebnih, da to posnameš na film.“

Preživetje v divjini – ne (več) samo v moški domeni
Filmski podžanr preživetja v divjini tradicionalno povezujemo z zgodbami o moških – tistih, ki so trpeli v divjini, in nato še igralcev, ki so se podvrgli neznanskim telesnim naporom v imenu umetnosti (spomnimo se samo na Leonarda DiCapria in njegovo predoskarjevsko promocijo Povratnika). Voditeljice Maven Screen Media bi rade to staro formulo napisale na novo. "Podjetje vodimo ženske. Naše vodilo je, da ustvarjamo priložnosti za delo za ženske, pred kamero in za njo,“ pove še ena od producentk, ki so navzoče na snemanju, Jenny Halper. „Pri delu za kamero je diskriminacija žensk neverjetno močna. Vsakič, ko je le mogoče, za režijo najamemo žensko.“

Pri izbiri zgodb bi se rade odmaknile od tradicionalnega razmerja moči, kjer je moški gonilo dogajanja, ženski lik pa mu bolj ali manj samo sledi in svetuje. „Ženski lik praviloma opredeljuje predvsem osebni odnos do protagonista: lahko je njegova žena, hčerka, simpatija … To razmerje bi rade postavile na glavo. Naj bodo ženske tiste, ki počnejo najzanimivejšo stvar pred kamero, tiste, ki usmerjajo dogajanje.“

Nekaj podobnega o konceptu "močnega ženskega lika" pove tudi scenarist filma, Joshua Rollins. Na snemanju je bil navzoč skoraj do konca, domov je odletel le nekaj dni pred mojim obiskom studia. Kljub temu se je rade volje oglasil od doma, iz Združenih držav. "V industriji pohodništva poznam ogromno močnih žensk – s tem imam seveda v mislih tako njihovo telesno kot tudi psihično moč. Pam je bila že v petdesetih, ko ji je uspela reševalna akcija, ki jo vidimo v filmu: lastnoročno je z gore prinesla odraslega moškega. Bolj kot vprašanje spola pomembno je to, da obstaja na milijone reševalk in reševalcev, ki nikoli ne dobijo priznanja za vse, kar delajo. Pam je ena od njih.“

Pa ne bi tega lika navdihujoče, močne junakinje torej vseeno bolj avtentično napisala ženska scenaristka? "Upravičeno vprašanje," se nasmehne Rollins. "Odraščal sem v gospodinjstvu samih žensk; vzgojile so me in me oblikovale. Težko boste našli kak moj scenarij, v katerem ne bi bilo močnega ženskega lika. Ne maram filmskega tropa "damice v nevarnosti" (ang. damsel in distress) – nobene ženske ne poznam, ki bi bila tako neuporabna. (Smeh.) Vedno so se mi zdele pomembne zgodbe, kjer imajo ženske lastno motivacijo in avtonomijo."

Zgodba o upanju za pandemične čase
Za Pam Bales je izvedel, ko je v lokalnem časopisju po naključju naletel na zgodbo o skrivnostnem pohodniku, ki ga je novinar krstil za "Johna", in o ženski, ji je Johna rešila s praga zanesljive smrti. Rollins tudi sam dobro pozna del apalaškega gorovja v bližini Bostona, kjer se je reševanje dogajalo – tam je v preteklosti celo delal kot vodnik. "Presunil me je predvsem konec zgodbe: avtor je poskušal najti in identificirati tega Johna, ki se je po reševalni akciji preprosto usedel v avto in se odpeljal. Izkazalo se je, da je v gore odtaval namerno, da bi tam umrl. Upravi parka se je pozneje oglasil samo s pismom zahvale, češ da je poiskal strokovno pomoč in da je hvaležen za drugo priložnost v življenju. Avtor članka po vsem tem pride do zaključka, da bi John lahko bil "moj brat, moj oče, moj prijatelj". Z drugimi besedami: vsak med nami pozna nekoga, ki živi z duševno boleznijo. Oklenil sem se ideje posameznice, ki bi rada sočloveka potegnila iz teme, proti svetlobi. V teh časih potrebujemo malo več svetlobe.“

Nobeno naključje ni, da se ljudje vedno znova vračamo k zgodbam o preživetju, ki nas – iz varnosti toplega naslanjača – vabijo k razmisleku o krhkosti človeškega obstoja. "V negotovih časih, kar pandemija prav gotovo je, ljudje hočejo videti zgodbe o posameznikih, ki so presegli težke okoliščine in rešili ne samo sebe, ampak tudi bližnjega,“ je prepričana Jenny Halper. "Pomoč sočloveku posamezniku pomaga, da se neha oklepati bolečine iz svoje lastne preteklosti. Ljudje prenesemo ogromno in naš film je poklon temu.“

Superjunakinja na terenu
V resnici obstaja več sto takih "Johnov", ki jim je Pam, ki je zdaj že v šestdesetih, v življenju pomagala. "Trenutno kot prostovoljka dela po narodnih parkih v Teksasu,“ ima informacijo Celine. "Čisto vsak dan se poda v divjino in pomaga ljudem, ki jih zebe, ki nimajo primerne opreme, ki so se izgubili. 320 dni v letu je nekje zunaj, na terenu. Njeno življenje je neverjetno pokončno.“

Rollins je moral reševalko kar nekaj časa prepričevati, a je sploh privolila v ekranizacijo svoje zgodbe. „Ni hotela, da bi bil glavni poudarek na njej – pomembnejša tema se ji zdi duševna bolezen. Kar naprej je ponavljala, da noče škandalozne, senzacionalistične štorije. Tudi zato liku Johna nisem napisal veliko predzgodbe; tako gledalca ne silim v to, da se naslaja nad groznimi stvarmi, ki so se mu morda zgodile v življenju.“

Scenarist, ki je bil, preden ga je filmska muza zvabila v Hollywood, uveljavljen dramatik na čikaškem gledališkem področju, je sam odkupil pravice za zgodbo in na lastno pest napisal scenarij. A to je bil seveda šele začetek. "Čisto vsak film je težko spraviti do točke, da dobi zeleno luč za snemanje. Ko projekt spišeš, ga pač izročiš bogovom in upaš, da bo komu všeč.“ Na kruto selektivnost Hollywooda je namreč že navajen: kot pisec v senci je sodeloval že pri vrsti večjih filmov, kot tretji ali četrti scenarist, ki pa ni bil pod te filme nikoli podpisan. "Taka so pač pravila igre."

Zvezdniško ime razveže mošnjičke
Z Neskončno nevihto je pristal pod okriljem Maven Screen Media, kjer sta z Jenny Halper zgodbo pilila naprej. "Če hočeš dobiti sredstva za film, je skoraj nujno imeti pred kamero kako znano ime,“ pove producentka. "Naomi Watts je bila idealna za to vlogo, ker ima tako širok igralski razpon: Pam je močna, a mora biti obenem tudi ranljiva. Neverjetno, kaj vse je bila Naomi pripravljena dati temu projektu; res je neomajna. Noben telesni napor ni bil prevelik zanjo.“

V kinu še letos
Ko je bila na krovu posadke nesporno velika zvezdnica, so se preostali delčki sestavljanke zložili neverjetno hitro. Zeleno luč za snemanje so dobili oktobra lani, predprodukcija se je začela v decembru, v februarju pa je ekipa že prispela v Slovenijo. Za kinematografsko distribucijo filma bo skrbel studio Sony. Producentki upata na jesensko premiero na katerem od večjih svetovnih festivalov, na redne sporede pa film prihaja še pred koncem leta 2021. Upajo, da na veliko platno, in ne samo na platforme za pretočne vsebine, kar se je v zadnjem letu zgodilo številnim filmom.

Pod režijo sta skupaj podpisana Malgorzata Szumowska, ki je za filma Telo (2015) in Obraz (2018) na Berlinalu dvakrat osvojila srebrnega medveda za režijo, in Michal Englert, sicer njen stalni direktor fotografije. "Poznala sem Malgorszatin opus in zdelo se mi je, da bo znala ujeti telesnost protagonistov,“ pojasni Jenny Halper. "Zelo natančno zna opazovati človeško telo, obenem pa zazna tudi premike v notranjem življenju: ker je v filmu tako malo dialogov, mora režiser znati podati občutke in misli glavne junakinje tudi, kadar ta ne govori.“ Z Michalom jima je uspelo ujeti tudi občutek prostranosti pokrajine in veličastnosti narave. „Na snemanju se je izkazala za neverjetno močno vodjo, ki nikoli ne odstopi od svoje vizije.“

Resnična zgodba, "začinjena" s ščepcem fantazije in adrenalina
Szumowska je tudi vztrajala pri tem, da je treba posneti film, ki se skoraj v celoti dogaja na gori, brez dolgih spominskih vračanj v preteklost, ki so bili del prvotnega scenarija. Joshua Rollins priznava, da si je pri pisanju zgodbe ponekod privoščil nekaj pesniške svobode. "Film traja uro in pol, jasno, da mora biti v njem nekaj akcijskih in kaskaderskih prizorov, nekaj, kar bo gledalce držalo v napetosti. 90-minutni film o ženski, ki se previdno in brez incidentov spušča z gore, bi bil dolgočasen. Je pa vse, kar se zgodi, zasidrano v resničnosti: zgodilo se je Pam, ampak morda ob kaki drugi priložnosti, ali pa se je zgodilo meni oz. drugim pohodnikom. V filmu na primer pade v smrekovo past, luknjo, ki jo zakrivajo veje – to se ji je v resnici zgodilo, a ne takrat, ko je reševala Johna. Tudi meni se je to že zgodilo in bil je brez konkurence najbolj strašljiv trenutek v mojem življenju – zakaj ne bi tega uporabil?“

Rollins je imel poleg scenaristične še cel kup drugih nalog; kot svetovalec za pohodništvo je, denimo, Naomi Watts učil, kako se pravilno drži palice, kako si mora nadeti dereze in podobno. "Po navadi scenarijev ne pišem z določeno igralko v mislih, ampak tukaj bi bilo res težko ne pomisliti nanjo. Ni veliko igralk v tej starostni skupini, ki so pripravljene iti na teren in štiri tedne prenašati izjemno naporne razmere. Od prvega dneva naprej je bila stoodstotno zavzeta: ko jo boste videli pasti v jamo, je to resnična Naomi Watts, pripreta na jermen. Neverjetno žilava je, pa še sijajna igralka."

Film po pandemiji in gibanju Time's Up: nič ne bo, kot je bilo prej?
Vsi moji sogovorniki se na neki točki v pogovoru nostalgično ozrejo v čas pred epidemijo in se pridušajo, kako zelo si želijo, da bi se filmi počasi spet vrnili s pretočnih platform in med ljudi. "Pred epidemijo so studii ves čas iskali 'naslednjo Vojno zvezd', lani pa sem začel dobivati napotke tipa 'iščejo kako zgodbo o dveh likih, ki sta skupaj zaprta v omari' in podobno," se v smehu spominja Rollins, ki zaradi svojih izkušenj z gledališčem nima težav s pisanjem zgodb, omejenih na eno samo prizorišče. "Prepričan pa sem, da bosta še naprej nastajala oba tipa filmov – blockbusterjev še ne čaka izumrtje."

Celine Rattray v zadnjem letu pretresov za filmsko industrijo vidi tudi pozitivne plati. Z vidnim navdušenjem me spomni, da sta letos za oskarja v kategoriji najboljše režije prvič v zgodovini nominirani kar dve ženski (Emerald Fennell za Neodvisno mladenko in Chloe Zhao za Deželo nomadov, op. n.) "Gibanji Time's Up in MeToo sta imeli izredno daljnosežne posledice. Prvi val razkritij se je osredotočil na spolne zlorabe na delovnem mestu. Pozneje je to pripeljalo do nadgradnje, razmisleka o pomanjkanju priložnosti za ženske, in to ne samo v filmski industriji, ampak tudi drugje. Tretji val je načel vprašanje neenake obravnave in neenakega plačila.“

Ta plaz je bil koristen za ustvarjanje priložnosti za ženske v filmski industriji – pa naj so tektonske spremembe naletele na še tak odpor v določenih krogih. "V teh treh letih in pol smo dobili zelo koristne statistične preglede podatkov, kateri filmi dobijo svetovno distribucijo in kateri ne. Ravnokar sem brala članek o tem, da je eden od vodilnih hollywoodskih studiev v zadnjih petih letih posnel en sam film, ki ga je režirala ženska; bistvo članka je bila v tem, da je to nesprejemljivo. Ljudje se dejansko lotijo štetja, koliko filmov ženskih avtoric se uvrsti na največje svetovne festivale, na primer v Cannes ali Benetke. Tega ni včasih preverjal nihče. Gibanje Time's Up je imelo tak učinek, kot da je nekdo v sobi prižgal luč. Ljudje so se dejansko začeli ozirati, kje so vse priložnosti za ženske in zakaj jih ni."

Rattray in Halper bosta po Neskončni nevihti še naprej zelo zaposleni: njuna naslednja dva projekta bosta velika studijska filma, najprej za HBO in potem za Disney. "Najini projekti so zmes manjših in malo večjih filmov – odločava se na podlagi tega, kakšen je sam projekt," mi povesta. "Najino poslanstvo je, da najdeva naslednjo Emerald Fennell in ji poiščeva prostor v neodvisnih filmih."