Televizijsko premiero bo doživel nocoj ob 21. uri na Prvem programu Televizije Slovenija. Nastal je v uredništvu dokumentarnih oddaj TV Slovenija, scenarij zanj je po svojem romanu Po sledeh fate morgane napisala Evelina Umek.

V njem igrajo Lučka Počkaj kot Marica, Nataša Keser kot mlada Marica, Blaž Setnikar kot Janko Kersnik, Primož Pirnat, Igor Velše in drugi. Njeno delo in pisanje osvetljujejo tri raziskovalke njenega življenja in dela, Bogomila Kravos, Katja Mihurko Poniž in Marta Verginella. Svoje "none Marice" se spominja slavistka Milena Markič.

Sorodna novica Prva knjiga o pogumnih avtoricah, ki so pred 120 leti poskrbele za mali novinarski čudež

"Vodilo mi je bilo, da se mlada in starejša Marica prepletata v dialogu, da so zaključene celote, ki doprinesejo gledalcu določen akcent, vpogled v dogajanje. Fokus je bil prikazati jo kot žensko, ki je živela v tem določenem času, poskušala bila pripravljena narediti nekaj več, se izpostaviti, preseči dogajanje v svoji okolici in uresničiti, kar je želela," opisuje režiserka.

Marica Nadlišek Bartol se je rodila leta 1867 na Koloniji pri Trstu. In prav tržaško okolje je bilo tisto, ki je režiserko navdušilo za film. Pred tem je že ustavrila dokumentarni film o Tržaškem z naslovom Za vedno tu in spoznala "življenja ljudi v neprestani borbi za slovenski jezik, za prepoznavnost vsega, čemur rečemo slovensko. To me je ganilo, ko sva se pogovarjali tudi z Evelino, da sem se odločila posvetiti se tej nalogi."

"Ko so si ženske šele utirale pot v kulturnem in družbenem življenju"
Živela je v prelomnih časih, ko so si ženske šele utirale pot v kulturnem in družbenem življenju. Bila je prva urednica prvega slovenskega ženskega časopisa Slovenka. Revije ni samo urejala – pisala je članke, prevajala in postala mentorica številnih publicistk, pesnic in pisateljic. Ena izmed avtoric je bila tudi Zofka Kveder.

Napisala je tudi prvi tržaški roman Fata morgana, in sicer leta 1898. Pod roman se je morala na zahtevo urednika Zvona Viktorja Bežka, pri katerem je izhajal, podpisati z moškim psevdonimom – Evgen Štefanič. "Nekaterim je bilo vseskozi jasno, da je avtorica ona, v kulturnih krogih to ni bila skrivnost, bralci pa niso vedeli," razlaga Evelina Umek.

Ženske revije so bile "trend tistega časa, denimo v Avstriji in na Češkem. Te revije so prihajale k nam, ženske so bile z njimi seznanjene, tudi s članki. Podpirale so samostojnost ženske, a bile so predvsem gospodinjski pripročniki. Ko pa se je revije lotila Marica, je to postala predvsem literarna revija. Ukvarjala se je s tem, na kakšen način bi čim več učiteljic in drugih, ki so bile pripravljene pisati, potegnila v svoj krog. Ko je Ivanka Anžič Klemenčič prevzela urednikovanje, so šle bolj v borbo, postala je drugačna revija."

Svojo karierno pot je Marica Nadlišek Bartol začela s pisanjem člankov za časnik Edinost, nato pa poslala kratko zgodbo Ljubljanskemu zvonu. Njen pisateljski mentor je postal Janko Kersnik, ki je bil znan pisatelj, graščak, poslanec na Dunaju. Dopisovala sta si in se tudi srečevala.

Evelina Umek pravi, da se je znašla pred veliko dilemo, kako naj prikaže protagonistko. "Najbolj sem dvomila, kako prikazati dopisovanje med njo in Kersnikom, ker je bilo to temeljno obdobje v njenem življenju. Vse, kar je Marica potem bila, je pogojevalo to obdobje, ta dvoletni odnos med njima. On je napisal njej 50 pisem, ona pa njemu 100." A bil je poročen, imel je štiri hčere. "V tistem času ni bilo ločitve, ta beseda ni obstajala," še poudarja Evelina Umek.

Film so deloma posneli na Kersnikovi graščini, v dnevni sobi Urške Kersnik, v kateri sta še danes stol in miza iz pisateljeve delovne sobe. Snemali so tudi v Trstu in studiu.

"Vse scene, ki jih je posnela Lučka Počkaj, smo naredili v našem studiu, morali smo dobiti posebno dovoljenje zaradi epidemije. Na koncu smo posneli v rekordnem času, v dvanajstih urah. Snemanje je bilo zelo zahtevno zaradi mask in vsega v zvezi z epidemijo. Lučka je vse izpeljala z izjemno potrpežljivostjo, igralsko ustvarjalnostjo, trudom in izredno koncentracijo," pravi režiserka.

Lučka Počkaj igralsko upodobi obdobje Marice Nadlišek Bartol, v katerem je po besedah Eveline Umek "morala zatreti v sebi slo po pisanju, po opazovanju sveta, sporočanju, kaj se dogaja okoli nje in v njej." Kljub izobrazbi, široki razgledanosti in znanju jezikov je morala namreč kloniti pred zahtevami takratne družbe. Po poroki s poštnim uradnikom Gregorjem Bartolom ni več smela poučevati. Leta 1900 se je odpovedala urednikovanju Slovenke. Imela sta pet otrok, med njimi tudi pisatelja Vladimirja Bartola.

"Mož ji ni dovolil delati. Ko ga je enkrat prosila, naj nekaj odnese v tiskarno, ko je še urejala, ji je rekel: 'Pa kako, ti se družiš s samimi moškimi!' Veliko si je namreč dopisovala z različnimi ljudmi, s pesniki, pisatelji, drugimi uredniki," opisuje Evelina Umek.

"V tistem času je bila družba takšna. Ženska je bila lahko učiteljica samo do poroke. Urednica bi lahko še ostala, a družba takrat ni prenašala zaposlenih žena. Če je bila poročena, jo je preživljal mož. Zakaj bi se izpostavljala nevarnostim? Ko je prišlo pet otrok, se je odpovedala urednikovanju, le nekaj malega je še pisala."

Film zaobjame vsa ključna obdobja njenega življenja, tudi čas po prvi svetovni vojni, ko je morala družina zaradi pritiskov italijanskih oblasti zapustiti Trst in se preseliti v Jugoslavijo.

Marica Nadlišek Bartol je dolgo ostala neopažena, čeprav je iz sebe veliko naredila, razmišlja režiserka. "Njena podoba sedaj končno postaja zaokrožena, tudi s tem dokumentarcem."