Stanje šoka bo, kot smo že poročali, satirična kritika družbe v tranziciji skozi oči človeka, ki se v svet odpravi po desetih letih vegetiranja v psihiatrični ustanovi. V filmu spremljamo Petra Zmazka, ki se skuša ponovno postaviti na noge v popolnoma transformirani družbi: nekdanja skupna država je razpadla, socializem se je umaknil kapitalizmu, poleg tega pa je Petra zaradi njegovega najboljšega prijatelja še pustila žena.

Pozor, snemanje v teku
"Že po prvem tednu snemanja lahko rečem, da smo posneli vse, kar smo hoteli, čeprav je bilo ogromno kadrov predvsem zato, ker smo imeli prizor ogromne proslave na Jesenicah, v železarni Acroni. Prišla je že tudi večina vseh igralcev, poleg slovenskih - Martina Mariona, Vlada Novaka, Roberta Prebila in drugih - tudi Bosanec Emir Hadžihafizbegović in Nikola Kojo, ki ima eno izmed glavnih vlog. Snemanje poteka v nekem takem prijetnem vzdušju: ker je film komedija, so vsi zelo kreativni in mislim, da se imamo na snemanju "fajn", je s Sv. Urha pri Ljubljani za MMC povedal Košak.

Premiera že februarja?
Snemanje bo trajalo nekje do 15. avgusta. Košak upa, da bodo s poprodukcijo - z vso glasbo, montažo in posebnimi učinki vred - gotovi nekje do novega leta, kar pomeni, da lahko premiero pričakujemo januarja oziroma, še verjetneje, februarja. Za premiere v tujini oziroma gostovanja na festivalih načrtov ne more delati, dokler film ne bo končan, saj "se nikoli ne ve, ali bo dober". Obenem pa ga ne skrbi preveč, kajti scenarij za Stanje šoka je bil izbran za Cannes Film Festival Screenplay Market in Berlinale Co-production - opažen torej na dveh najpomembnejših festivalskih filmskih dogodkih v Evropi.

Ravno pravi trenutek v času
Košakov scenarij je pravzaprav nastal že pred šestimi leti (takrat še pod naslovom Don't Cry For Me Europe), a so počasni mlini slovenske filmske industrije njegovo realizacijo temeljito upočasnili. Glede na to, da gre za satiro družbe, se zdi na mestu vprašanje, v kako zelo drugačnih družbeno-političnih okoliščinah kot je bilo zamišljeno, bo Stanje šoka ugledalo luč sveta. "Mislim, da film pade v zelo dober kontekst: Evropa je v krizi in ta kataklizma nam gre v nekem pogledu zelo na roko. Zdajle je pravi čas, da se pove ta zgodba."

Na prvi pogled bi kdo morda lahko ocenil, da Košak snema nekaj podobnega, kar je pred sedmimi leti Wolfgang Becker naredil s komedijo Zbogom, Lenin, s katero je na prefinjen način igral na karto nemške nostalgije po določenih vsakdanjih detajlih življenja v NDR-u. Osnovni "trik" v obeh filmih je podoben, priznava Košak, sicer pa gre za popolnoma različni tematiki. "Sam govorim o kapitalizmu, pravicah malega delavca in posledicah določenih sprememb ki so nastopile po osamosvojitvi Slovenije, pri filmu Zbogom, Lenin pa gre v bistvu za fingiranje."

O "fotogenični" estetiki komunizma
Kljub temu pa bo Stanje šoka na neki način sprehod po poti spominov za jugonostalgike, kajti komunistična estetika je pač, tako pravi Košak, del naše preteklosti. "Prvih petindvajset let sem vendarle živel v Jugoslaviji. Čeprav se ne bi deklariral za jugonostalgika, te tako obdobje zaznamuje in ga ne moreš preprosto izbrisati."