"Nastajanje vsakega filma traja nekaj let, jaz jih imam pa že skoraj 90 in sposobnosti dejansko začnejo pešati. Kratkoročni spomin ti izgine in moj vid je zdaj tudi že zelo slab, tako da mi ni najlažje," je zdaj že 88-letni Ken Loach priznal pred lansko premiero Starega hrasta v Cannesu. Če film torej gledamo kot labodji spev dolge in plodovite kariere, je pred nami iskrena gesta politično angažiranega cineasta, ki je bil zadnjega pol stoletja zavezan pripovedovanju zgodb o stiskah delavskega razreda, zgodb o običajnih ljudeh, ki bi si radi ustvarili dostojno življenje, a jim to sistem onemogoča na vsakem koraku.
Stari hrast morda ni Loacheva največja mojstrovina, prav tako tudi nima samovšečnih ambicij velikopoteznega slovesa – je pa dokaz, da ni režiser nikoli odstopil od svojih načel.
Stari hrast je poleg vsega drugega tudi sklepni film trilogije, vezane na severovzhod Anglije; v uspešnici Jaz, Daniel Blake (2016) je Loach opozarjal na luknje v shemi podpore za socialno najšibkejše, v Medtem ko vas ni bilo (2019) je na muho vzel izkoriščevalsko naravo pogodbenega dela. Svojo novo lekcijo socialnega realizma je postavil v zaspano, neimenovano vas v okolici Durhama, v skupnost, ki jo je v bedo in letargijo potisnil zaton rudarske industrije.
Vsem znanim tegobam, ki jih za seboj potegne zdesetkano gospodarstvo, Loach tokrat dodaja motiv migracij z Bližnjega vzhoda in posledično krepljenje nacionalističnih teženj med Angleži. Ljudje, ki jih je na cedilu pustila država, za svojo jezo in obup najdejo priročne tarče: avtobus beguncev iz Sirije, ki so v njihovi vasi dobili začasno nastanitev.
TJ Ballantyne (Dave Turner) je lastnik dotrajanega vaškega puba. Večino hiš na ulici je že pokupilo anonimno nepremičninsko podjetje s Cipra, le Stari hrast se toku časa še upira kot poslednje zbirališče prebivalcev. TJ izza svojega šanka opazuje svoje stare prijatelje, ki so iz leta v leto bolj zagrenjeni, ksenofobni in sovražni. Medtem ko pestujejo svoja piva, lajnajo o vseh, ki bi se morali "vrniti nazaj, od koder so prišli", in o tem, kako "nisem rasist, ampak ..."
Med prišleki je tudi Yara (Ebla Mari), mlada Sirka s fotoaparatom, ki ji ga lokalni srboritež razbije že ob sestopu z avtobusa. TJ situacijo razelektri, preden izbruhne vsesplošno nasilje, in Yari pozneje pomaga popraviti objektiv. Čeprav nimata na prvi pogled ničesar skupnega, se med njima splete prijateljstvo – in kmalu tudi načrt, kako bi lahko s programom brezplačnih obrokov vse bolj raznoliko skupnost povezali med seboj. (V zaprašeni zadnji sobi puba ima TJ izobešene fotografije rudarske stavke iz leta 1984, dokaz, da solidarnost in kolektivna akcija nista zunaj dometa lokalcev.)
V nekem trenutku se zdi, da bo preprosta dobrodelna akcija deljenja kosil ("Kdor jé skupaj, drži skupaj") tlakovala pot do bolj odprte, strpne družbe – a že amaterska sabotaža je dovolj, da cel TJ-jev načrt splava po vodi. Kar se na prvi pogled zdi kot Loachev fatalizem, je v resnici najbrž skrajno trezno sporočilo, da se skupnost brez sistemskega zaledja, zgolj z dobro voljo in prostovoljnim delom, ne more izkopati iz bede. Globokih ran v družbi se ne da zaceliti s provizoričnim obližem udarniškega dela.
Loach se zaveda, da sta družbena neenakost in beda bolezen, ki se je zalezla že v vse pore družbe: ko Yara pomaga domov mladi šolarki, v kuhinji njenega družinskega doma najde samo prazne omarice in plesniv, izropan hladilnik. Enako zgovorne so samevajoče družinske hiše in propadle trgovine: brez besed pričajo o zanemarjenosti regije, ki je zdaj po razprodajnih cenah prepuščena nepremičninskim mrhovinarjem na lovu za davčnimi olajšavami. Dejansko torej obstajajo tujci, ki sistematično izčrpavajo mesto, sporoča Loach – a to niso sirski begunci.
Kot se pri Loachevih filmih včasih zgodi, tudi tokrat liki na trenutke postanejo zgolj rekviziti za ubeseditev režiserjevih sloganov. Primer: ko prijatelja iz daljave opazujeta veličastno gotsko katedralo v Durhamu, se TJ spominja, kako je njegov oče vedno govoril, da "katedrale ne pripadajo Cerkvi, pač pa delavcem, ki so jih zgradili". Tovrstna programskost, ki je pogosto kamen spotike za Loacheve kritike, je še posebej očitna pri scenarijih, ki jih podpiše režiserjev dolgoletni sodelavec Paul Laverty. Ko se pred kamero denimo pojavita dva ogromna pitbula, ki na svojih kratkih povodcih hlastata po TJ-jevi ljubljeni psički Marri, lahko s stoodstotno zanesljivostjo napovemo, kako se bo to končalo – in ne bomo se zmotili.
V službi sporočila je tudi karakterizacija obeh glavnih junakov: TJ in Yara sta skoraj svetniška lika, moralna in pokončna posameznika; stoično in brez jeze prenašata sovraštvo, ki ga vanju pljuva okolica.
Jasno je, da se starosta socialnega realizma in donkihotski borec britanske levice s filmskega prizorišča ni mogel posloviti, ne da bi enkrat načel tudi vprašanje migrantske krize. Le kdo drug bi bil bolj poklican za uvid, da brezposelnega angleškega rudarja in mlado sirsko begunko več stvari povezuje kot ločuje – pa čeprav se tega morda ne zavedata? Edina pot z družbenega dna je v solidarnosti, sporoča Loach, v skupnem boju proti izkoriščevalskim silam kapitala. Po 27 filmih, ki predstavljajo njegov opus, ni to sporočilo – pa naj bo še tako programsko – nič manj aktualno kot nekoč. Vsakomur, ki se bo pritožil, da je Loach že zdavnaj postal repetitiven in predvidljiv, lahko rečem samo: kakšen je svet, v katerem se te vrednote nikomur več ne zdijo vredne izpostavljanja?
Ocena: 3,5
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje