Filmu, v katerem se protagonista na vožnji z vlakom iščeta s pogledi, a brez besed, se bodo ob 25-letnici poklonili v Slovenski kinoteki, kjer bo na ogled nocoj ob 20. uri. Projekciji sledi pogovor z režiserjem Igorjem Šterkom in igralcema, ki sta upodobila protagonista filma – Barbaro Cerar in Gregorjem Bakovićem.

"Lepo mi je, da tu in tam tudi starejše filme gledamo na velikem filmskem platnu. Lepo je spremljati pot filma, ki še traja. Vesel sem tudi, da bo na nocojšnji projekciji zbranih veliko ljudi iz ekipe," je za MMC še povedal Šterk.

V filmu spregovorita le gluhonema potnika, Gregor Baković na prazni železniški postaji pleše na glasbeno spremljavo Vivaldijevih Štirih letnih časov, Cole Moretti na postajah prepeva skladbo Tih deževen dan.

Ekspres, ekspres je slovenski dramski film iz leta 1997, posnet po scenariju Šterka in Matjaža Pograjca. "Z Matjažem Pograjcem sva bila od začetka odločena, da bo film brez besed. Lepo mi je pripovedovati le skozi sliko, zvok, poglede, veliko se da povedati brez dialogov, to je tudi blizu filmskemu načinu izražanja," se spominja režiser. "Vzor mi je bil Jacques Tati, ki je delal filme tako rekoč brez besed, to se mi je zdelo obenem komično in poetično, in k temu sem težil tudi pri Ekspresu, ekspresu," doda.

"Brez cilja, potovanje je vse. In potovanju ni konca."
Film spremlja Ivana Podobnika, rahlo negotovega, opazno plašnega, celo sramežljivega, vase zaprtega moškega, ki po smrti očeta sede na vlak in odpotuje. "Brez cilja, potovanje je vse. In potovanju ni konca. Ljudje prihajajo in odhajajo, vstopajo in izstopajo, mnogi in različni pogledi se sprožajo, iščejo, dotikajo in božajo, ritualno združeni v prižiganju slik, ki drvijo mimo. Nenadoma na vlak stopi mladenka, kratkolasa, nevsiljiva in privlačna. Jo je mladenič prižgal s pogledom? Je ona njega? Vlak se ne ustavlja, pogleda se vedno znova prižigata. Brez besed," opisujejo film ustvarjalci.

V filmu igrajo še Gregor Čušin, Lojze Rozman, Andrej Rozman, Peter Musevski, Cole Moretti, Štefka Drolc, Pavle Rakovec, Pavle Ravnohrib, Nataša Konc-Zupančič, Ivo Barišič, Tomaž Gubenšek, Brane Završan, Ivan Rupnik, Danilo Benedičič, Iztok Alidič, Gorazd Jakomini, Gorazd Južina, Ljerka Belak, Neda Bric in Simon Šerbinek.

"Najbolj preseneča prav to, da gre v primeru Ekspresa za zrel celovečerec, ki ga je posnel debitant, in to s tako minimalnimi izraznimi sredstvi, da mu v devetdesetih letih domačega filma ne najdemo enakega. Šterk se je odpovedal vsemu, le emocijam ne, povedal pa več, kot … No ja, veliko," je ob izidu filma za revijo Ekran zapisal Simon Popek.

Šterk je, kot pravi, imel že od začetka za vlogo protagonista v mislih Bakovića. Za TV Slovenija je v oddaji Gibljive slike ob premieri povedal, da mu je težko pisati tekst kot neke mrtve črke na papirju. "Ves čas se v bistvu igraš in vidiš en obraz, drug obraz, kjer bi najbolj nekako sedel ... in nato na tem popotovanju od enega do drugega obraza se mi vedno znova vrača nekako k obrazu Gregorja Bakovića."

Baković je v isti oddaji povedal, da sam ni tako romantičen kot vloga, ki jo je upodobil. Obenem je povedal, da rad igra takšne odzive. "Blizu mi je to, kako me je postavil v tem filmu. Kar zadeva tovrstno komiko, se mi zdi, da je čedalje več iger in filmov, ki ne merijo na komiko, ampak je komika šele posledica. To pa so vloge, ki so celostne, ki imajo začetek, ki imajo psiho in tako naprej, to me najbolj zanima."

Prvi slovenski film v redni distribuciji v eni od držav EU-ja po treh desetletjih
Premierno je bil v Sloveniji film prikazan v ljubljanskem kinematografu Komuna. Svetovno premiero pa je imel v tekmovalnem programu filmskega festivala v Mannheimu. Skupno je bil na ogled na več kot 30 festivalih po svetu, bil je tudi prodan na madžarsko in avstralsko televizijo, uspešna in dobičkonosna je bila tudi kinematografska distribucija filma v Nemčiji. To je bil prvi slovenski film v redni distribuciji v eni od držav Evropske unije (takratne zahodne Evrope) po treh desetletjih. "Veseli smo bili, da je bila tako uspešna distribucija v Nemčiji, da je distributer tako verjel v film in da je bil lepo sprejet. V Nemčiji si ga je ogledalo približno 20 tisoč gledalcev," je za MMC povedal režiser.

Za film je Šterk leta 1998 dobil nagrado Prešernovega sklada za režijo in nagrado zlata ptica, ki jo podeljuje Liberalna akademija.

Petnajst mednarodnih nagrad v osmih državah
Film je bil ob tem dobitnik še petnajstih mednarodnih nagrad v osmih državah, med njimi so bili Mednarodni sredozemski filmski festival v Montpellieru ter mednarodni filmski festivali v Cottbusu, Monsu, Tromsu, Kijevu, D'Annonayu, Innsbrucku in Paliću.

Festival slovenskega filma je film nagradil za najboljšo režijo, z nagrado Fipresci za najboljši film po mnenju kritikov, Stopovo nagrado za igralca leta in z nagrado za najboljšo fotografijo.

Sorodna novica Padla je zadnja klapa filma Šterkijada režiserja Igorja Šterka

Direktor fotografije Valentin Perko je v prispevku na TV Slovenija v Kroniki filmskega maratona pojasnil, da je bil celoten film posnet "v realu v vlaku, kjer ni prostora, svetloba, ki se spreminja vsak ovinek. Šli smo na temnejšo rjavo-zlato sephio in mislim, da je tej atmosferi nam oz. meni uspelo narediti to, kar naj bi se s kamero naredilo."

Film, ki je nastal v produkciji A.A.C. Productions, je zmontiral Stanko Kostanjevec, glasbo je ustvaril Mitja Vrhovnik - Smrekar, kostume je oblikovala Vesna Črnelič, masko Gabriela Fleischman, scenografijo Matjaž Pavlovec, zvok pa Hanna Preuss.

Igor Šterk (1968) je režiser in scenarist, diplomiral je na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. Doslej je posnel šest celovečernih igranih filmov, po prvencu so bili še to Ljubljana, Uglaševanje, 9:06, Pojdi z mano in Šterkijada. Slednji bo predstavljen na Festivalu slovenskega filma (FSF) Portorož, ki se začenja 25. oktobra.