Nekdo je moral govoriti laži o Franzu Kafki, kajti njegov sloves mrkega pisatelja ne ustreza njegovemu resničnemu nazoru. Kafkovo delo, ena najvplivnejših zapuščin moderne književnosti 20. stoletja, povezujemo s pojmi tesnobe, zaprtosti, ujetosti, nedomačnosti. V nasprotju z javno podobo, ki je prevladala o češkem pisatelju in v preteklem stoletju prerasla v vsem dobro znan mit – poznajo ga tudi tisti, ki niso brali Kafkovih del –, pa obstajajo resna pričevanja, da je bil Kafka v prijateljskih krogih znan kot "veliki smejavec". Njegov najtesnejši prijatelj in pisatelj Max Brod, ki je bil zaslužen za ohranitev Kafkovih del po njegovi smrti leta 1924, ga je tako označil v spominih:

"Ko je Kafka sam bral na glas, je njegov humor prišel do izraza. Tako smo se na primer njegovi prijatelji precej nezadržano smejali, ko nam je prvič dovolil prebrati prvo poglavje Procesa, in on sam se je smejal tako močno, da so bili trenutki, ko ni mogel več brati. Osupljivo, če pomislite na strašno resnost tega poglavja."

Kako je mogoče, da grozljivo in komično tako sovpadeta, v pogovoru za Televizorko pojasnjuje filozof dr. Mladen Dolar, eden naših največjih poznavalcev Kafke:

"Kafka je avtor paralakse, paralaksa je zamik perspektive. Pogledamo z ene perspektive, in vidimo ta turobni, klavstrofobični univerzum, iz katerega ni nobenega izhoda. Če samo malo zamaknemo perspektivo, vidimo komedijo in Kafko kot smejavca, ki ne more nadaljevati branja prvega poglavja Procesa zaradi tega, ker ga premaga smeh."

Proces, eden od treh (nedokončanih) Kafkovih romanov, pove zgodbo o bančniku Josefu K., ki se nekega lepega dne prebudi v nočno moro. V njegovo spalnico vdreta stražnika z nalogom za njegovo aretacijo. Kafkov junak se znajde v turobnem labirintu sodnega postopka, kjer poskuša dokazati svojo nedolžnost. A to se izkaže za nedosegljiv cilj, najprej zato, ker obtožencu nihče ne razkrije, kaj sploh je zločin, za katerega je obtožen. Poleg tega se nikoli ne sooči z vrhovno sodno avtoriteto, ki bi ga lahko odrešila.

Adaptacija v režiji Orsona Wellesa velja za kultno, tudi Welles je nekoč izjavil, da je Proces najboljši film, kar jih je kdaj posnel. V njem nastopijo velike ameriške in evropske filmske zvezde – Romy Schneider, Jeanne Moreau, Elsa Martinelli. Glavno vlogo je zasedel Anthony Perkins, pri čemer ni nebistveno, da je isti igralec leta 1960 (le dve leti pred Procesom) svetovno zaslovel z vlogo sprevrženega morilca v trilerju Psiho Alfreda Hitchcocka. V pogledu dr. Mladena Dolarja v tej igralski zasedbi ni naključij. Medtem ko v vlogi Josefa K. nastopa kot žrtev, ki brez krivde dokazuje svojo nedolžnost, mu ni bilo mogoče pozabiti in odpustiti za zločine iz Psiha. Welles je s tem posvetil luč na skrito krivdo Kafkovega junaka, ki se kot dobro situirani uradnik izživlja nad ljudmi in s tem prakticira točno to, proti čemur se po obtožnici sam bori.

Na številnih ključnih mestih se Wellesova različica odmika od Kafkovega izvirnika. Gre predvsem za dodatek konkretnih referenc na nacizem in holokavst, Sovjetsko zvezo in Vzhodno Nemčijo ter jedrsko bombo. Nekateri ključni in najbolj impozantni prizori so bili posneti tudi v Zagrebu in Dubrovniku na Hrvaškem. Po besedah dr. Mladena Dolarja umestitev enega od osrednjih prizorov v mamutsko dvorano Zagrebškega velesejma namigne na podobnost birokratskih aparatov v socializmu in kapitalizmu.

Kafka se spet smeje
Tudi biografska nadaljevanka Kafka, posneta v koprodukciji ORF-a in ARD-a, se skuša oddaljiti od mita o turobnem, tragičnem pisatelju. Protagonista vrhunsko zaigra Joel Basman, ki presenetljivo pogosto (in ob presenetljivih priložnostih) bruhne v smeh. Kafka je tukaj predstavljen kot velik ekscentrik in šaljivec, ki ima zelo nenavadno sočutje do človeškega trpljenja. Ko je v prvi epizodi priča samomorilčevemu skoku z mostu, tega v nasprotju s prijateljem Maxom ne želi preprečiti, ampak zavzame na prvi pogled hladnokrvno stališče, da je treba spoštovati človekovo trpljenje in odločitev.

Serija je bila v izhodišču zastavljena dovolj ambiciozno, osnova za scenarij so bile mojstrske biografske in literarne študije Reinerja Stacha, ki so jih kritiki hvalili tudi zaradi "kinematografskih" razsežnosti, montaže avtobiografskih detajlov, literarne analize in širše slike družbe. Ob zgodovinski točnosti nadaljevanko odlikujejo tudi domiselnost, igrivost in duhovitost na ravni forme in vsebine. Scenarij, ki ga je podpisal pisatelj Daniel Kehlmann (avtor mednarodno uspešnih romanov Jaz in Kaminski in Izmera sveta), prinaša luciden in nemalokrat presenetljivo zabaven vpogled v Kafkovo osebnost, tesna prijateljstva in nestabilna ljubezenska razmerja, odnos do očeta, pristop do ustvarjanja in sveta.

Vsaka od šestih epizod nadaljevanke predstavi pisatelja v povezavi z enim od pomembnih ljudi v njegovem življenju. Najprej spoznamo pisateljevega najtesnejšega prijatelja Maxa Broda, nato zapleten odnos z dvakratno zaročenko Felice Bauer in pisateljevo družino, kjer je v ospredju tiranski oče Hermann Kafka. Očetu je Kafka napisal sto strani dolgo pismo (objavljeno kot "Pismo očetu"), a mu ga ni nikoli poslal. V četrti epizodi spoznamo njegovo službo in frustracije, povezane z delom, ki ga je opravljal. Kafka je bil odličen pravnik, a ga je delo v pisarni dušilo, bal se je, da bo birokratski vsakdan uničil njegovo ustvarjalnost. Poznanstvo z Mileno Jesensko in njuno kratko razmerje je predstavljeno v peti epizodi. Nadaljevanka se konča z njegovo zadnjo veliko ljubeznijo Doro Dymant, s katero je nekaj časa živel v Berlinu. Kafka je bolehal za tuberkulozo in zadnje skupne dneve sta preživela v sanatoriju blizu Dunaja.