Produkcijska družba Royal Road Entertainment iz Los Angelesa, ki je pridobila pravice, je kinematografsko projekcijo filma The Other Side of the Wind načrtovala na današnji dan, toda po pisanju hollywoodskega kolumnista Jeffreyja Wellsa postprodukcija še ni končana. Prav tako filma, za katerega je Welles zapustil približno 40 minut posnetka, ne bodo prikazali na prihajajočem festivalu v Cannesu.

Poslednji veliki projekt
Zadnjih 15 let življenja je veliki režiser skoraj obsesivno delal film, ki se je izkazal za njegov zadnji veliki nedokončani projekt; The Other Side of the Wind dokumentira življenje temperamentnega režiserja, ki se mora sredi sesutja studijskega sistema in vzpona nove generacije režiserjev spopasti s hollywoodskim esteblišmentom, če hoče dokončati svoje ikonoklastično delo.

Od leta 1985, ko je Welles umrl, je bil film - v njem igrajo John Huston, Susan Strasberg, Dennis Hopper in Peter Bogdanovich - "talec" sodne bitke med režiserjevo hčerko Beatrice, njegovo dolgoletno sodelavko Ojo Kodar in francosko-iranskim produkcijskim podjetjem, ki ga je ustanovil svak iranskega šaha. V očeh marsikaterega filmofila je The Other Side of the Wind "najslavnejši film, ki nikoli ni izšel".

Welles je med produkcijo prišel navzkriž z vlagatelji in uspelo mu je leta 1975 svojo kopijo v kombiju pretihotapiti iz Pariza, nato pa je 45 minut zmontiranega filma poslal v Kalifornijo. Film, ki ga je Welles snemal med letoma 1969 in 1975, so zdaj skrpali skupaj iz nedokončanih prizorov in s pomočjo opomb, ki jih je režiser pustil za seboj; dokončuje ga nihče drug kot režiser in igralec Peter Bogdanovich. Koluti filma, ki so se ohranili, so menda v odličnem stanju.

Welles si je sam izbral naslednika
Bogdanovicha, ki v filmu igra mladega varovanca genialnega režiserja (John Huston), je Welles celo sam prosil, naj v primeru njegove smrti film sam dokonča; zadnjih nekaj let sta bila s producentom Frankom Marshallom ključna akterja v boju za negative.

Ker je bilo nizkoproračunski film treba posneti skoraj gverilsko, je Welles, denimo, posodil svojega lastnega oskarja, ki so ga nato kot rekvizit uporabili v filmu.

Državljan Kane, film filmov
Wellesovo obletnico zaznamujejo številni kinematografi in institucije po svetu. Družba Woodstock Celebrates bo danes, denimo, v mestu Woodstock v Illinoisu, kjer je obiskoval deško šolo, prikazala film Državljan Kane - že v torek je ta Wellesov prvenec prikazala tudi Slovenska kinoteka. Z njim se bo v Woodstocku začel festival njegovih filmov, ki bo trajal do 23. maja. Univerza v Indiani je pred dnevi pripravila simpozij z vodilnimi strokovnjaki, ki se posvečajo Wellesovemu opusu.

Kompromis? Nikdar!
"Nikoli ni nič dovolj dobro za občinstvo," je v zgodnjih 40. letih prejšnjega stoletja pripomnil "hiperproduktivni in nestanovitni cineast", kot ga je pred leti opredelil vodja filmskega programa v Cankarjevem domu Simon Popek. Umetnik z izredno domišljijo je bil po Popkovih besedah zaradi nepopustljivosti in radikalne avtorske drže velikokrat v sporu s producenti in finančniki.

Zaradi njega so se ljudje bali invazije iz vesolja
Za seboj je pustil več ducatov filmov, zaznamoval pa je tudi gledališče in radio. Na področju gledališča je najbolj prepoznan po produkciji Cezarja (1937), broadwajski priredbi Shakespearovega Julija Cezarja. Za radio je režiral igro Vojna svetov po istoimenskem romanu H. G. Wellsa o domnevni invaziji Marsovcev na Zemljo, ki je postala ena najbolj znanih iger v zgodovini radia.

Za biografijo denarnega mogotca Charlesa Fosterja Kana je leta 1942 prejel oskarja za najboljši scenarij (ne pa tudi za najboljši film; to je postal Kako zelena je bila moja dolina v režiji Johna Forda). Ameriška filmska akademija je Wellesu leta 1971 podelila častnega oskarja, Ameriški filmski inštitut pa štiri leta pozneje nagrado za življenjske dosežke. Umrl je leta 1985.