Hirošima, ljubezen moja, Resnaisev celovečerni igrani prvenec, je že po prvih projekcijah davnega leta 1959 dobil oznako mojstrovine. Eric Rohmer ga je denimo oklical za "najpomembnejši film po vojni, prvi moderni primerek zvočnega filma".

Film si lahko v terminu Kinoteke ogledate danes ob 22.45 na Prvem programu TV Slovenija.

V filmu spremljamo zgodbo francoske igralke (Emmanuelle Riva), ki snema protivojno filmsko dramo o posledicah bombardiranja Hirošime. Medtem se vanjo zaljubi japonski arhitekt (Eiji Okada), ki je med vojno izgubil družino.

V času, ki ga preživita skupaj, na dan pridejo tragični ostanki preteklosti. Ona mu med drugim razkrije svojo življenjsko zgodbo, prežeto z bolečimi izgubami in bolečino. Ljubila je 23-letnega nemškega vojaka, ki je padel v vojni. Okolica jo je zato močno obsojala: starši so jo zaprli v klet in nato pregnali od doma.

"Sveta trojica" novega vala
Skupaj s Francoisem Truffautem in Jeanom-Lucom Godardom je Alain Resnais veljal za enega najvidnejših predstavnikov francoskega novega vala, vendar pa je sam dejal, da se v celoti ne šteje za del omenjenega gibanja.

Novi val je bil oznaka za nekonvencionalne filme, ki so bili prežeti z duhom uporniške mladosti in liričnostjo – Resnais pa je s svojim opusom ubiral drugačno pot. Njegovi filmi so vedno "premišljene umetnine", kot se je izrazil kritik Richard Roud. "Niso spontani, niso realistični, so pa kompleksni." Režiserja so zanimale teme vojne in intimnih odnosov, na bolj abstraktni ravni pa vprašanja spomina in časa.

Režiserjev prvenec, 30-minutni dokumentarec Noč in megla (1955), je (takrat še filmski kritik) François Truffaut opisal kot "najboljši film vseh časov". Do danes ostaja eno najrelevantnejših del na temo holokavsta; postavljajo ga ob bok monumentalni Šoi Clauda Lanzmanna.

Resnais je rad delal z literati, ki so bili šele na pragu sijajnega opusa: za Hirošimo je scenarij napisala Marguerite Duras, za Lani v Marienbadu pa Alain Robbe-Grillet.

V svoji več kot 60 let trajajoči karieri je posnel številne filme, za katere je osvojil nagrade na številnih filmskih festivalih po vsem svetu: leta 1969 je za Lani v Marienbadu prejel zlatega leva v Benetkah, v Berlinu je prejel srebrnega medveda za filma Smoking/No smoking in Stara pesem, leta 2009 pa je prejel nagrado za življenjsko delo v Cannesu. Velja tudi za največkrat nominiranega režiserja za cezarje: skupaj je bil nominiran osemkrat, dvakrat pa je najvišjo francosko filmsko nagrado tudi prejel, in sicer leta 1978 za film Providence in leta 1994 za Smoking/No smoking.

Za svoj zadnji film Ljubiti, piti in peti je Resnais leta 2014, mesec dni pred smrtjo, na Berlinalu osvojil srebrnega medveda za film, ki odpira nove perspektive.