Že do petka zjutraj - po polnočni premieri s četrtka na petek - so se v blagajne ameriških kinematografov stekli že 4 milijoni dolarjev (in pri tem je treba upoštevati, da so polnočne premiere po navadi tako uspešne le, ko gre za franšize 'tipa' Somrak ali Harry Potter, ki imajo določen delež skoraj religiozno vdanih privržencev).

Do nedelje se je to število povzpelo že na 109 milijonov dolarjev v ZDA in Kanadi, kar sicer ne preseže rekorda tretjega Shreka (122 milijonov leta 2007), je pa brez dvoma najuspešnejši start za Pixarjev film doslej, tudi če vštejemo inflacijo cene vstopnic. Studiu se je odločitev za nadaljevanje očitno obrestovala: drugega, tretjega ali katerega koli nadaljnjega dela katerega od svojih filmov niso naredili že od leta 1999 (in takrat je bil to Svet igrač 2).

Optimizma pri Pixarju s tem sploh še ni konec: "glas ljudstva", ki je ključnega pomena, če hoče film v kinematografih vztrajati dolgo, je tukaj menda fantastičen (testno občinstvo mu je dalo najvišjo oceno, analiza Twitterja pa je pokazala, da so številni tako evforični, da so film videli že dvakrat). Marsikdo tako že napoveduje, da bo Svet igrač 3 ne le najuspešnejši začetek, ampak tudi najdonosnejši Pixarjev film doslej (trenutno rekord drži Iskanje malega Nema s 340 milijoni dolarjev v domačih blagajnah) oziroma celo doma najuspešnejši animirani film na splošno, kar je ta hip Shrek 2 (441 milijonov leta 2004).

Redka kombinacija: dobičkonosni in kritiško hvaljeni
V industriji, kjer sta že dva uspešna filma zapored uspeh, je Pixar, ki je od leta 2006 last Disneya, kategorija zase. Njihovi filmi konsistentno žanjejo kritiško hvalo (v zadnjih petih letih so trikrat dobili oskarja za najboljši animirani film, V višave pa je bil nominiran celo za najboljši film), obenem pa noben ne zasluži manj kot 360 milijon dolarjev po vsem svetu.

Že samo to, da je Pixar, pionir na področju računalniške animacije, ki je od nekdaj polagal veliko teže na razvijanje vedno novih, izvirnih zgodb (v nasprotju z, denimo, adaptacijo klasičnih pravljic), polegel množenju franšiz, torej dokazuje, da ni nihče odporen proti ekonomskim zakonom zabavne industrije. (Snemanje nadaljevanj je pač manjše tveganje, ker so gledalci junakom že preizkušeno naklonjeni, obenem pa franšize pomenijo tudi večji zaslužek v obliki DVD-jev, raznih igrač in celo tematskih parkov).

Izvršni producent konglomerata Robert Iger ima lastno vizijo prihodnosti: Disney se pod njegovim vodstvom osredotoča na ustvarjanje "znamk" in "franšiz", pa naj bo to nov del Piratov s Karibov ali letošnji nakup legendarnega podjetja Marvel Entertainment, kjer je filmska industrija v preteklosti kupila predloge za Spider-Mana, Može X in Iron Mana.

John Lasseter, ki je ustvaril in bil soscenarist pri prvih dveh delih Sveta igrač, je v preteklosti navajal Botra 2 kot primer tega, kako se dela nadaljevanja: torej samo, če imaš razvoj prejšnje zgodbe, ki ga je vredno povedati. (Tretji del Botra se je v zgodovino vpisal kot bolj ali manj nepotrebna navlaka).