Tarantino letos na canski festival ni prišel predstavit nobenega filma, tako da tudi pred nocojšnjo podelitvijo ni v igri za nagrade, pač pa se je - v družbi Ume Thurman in Johna Travolte - udeležil projekcije svojega kultnega film Šund na 35-milimetrskem filmu. "Dejstvo, da večine filmov zdaj ne predstavijo v 35-milimetrskem formatu, pomeni, da je vojna izgubljena," je zbranim na plaži povedal režiser Steklih psov in Neslavnih barab.

Cannes ni zadnji branik tradicije
Filmski svet so že davno preplavili digitalni formati in oblike distribucije predvsem zato, ker je to ceneje; temu trendu sledi tudi večina projekcij v Cannesu. Seveda pa še vedno obstajajo navdušenci, ki pojejo hvalnice celuloidnim zvitkom stare šole: podobno kot obstaja kar nekaj ljubiteljev glasbe, ki prisegajo na vinilke. Filmofili pogrešajo toploto in rafiniranost nekdanjega filma, ki je lahko lepo ujel tudi najtemnejše sence in najbolj žarke svetlobe.

Samo začetna zaljubljenost?
"Digitalne projekcije, to je samo skupinsko gledanje televizije. In očitno sveta ne moti gledanje televizije v javnosti, ampak to, kar sem poznal kot kino, je mrtvo," je kategoričen Tarantino. "Upam, da smo trenutno samo romantično vzneseni nad preprostostjo digitalnega. Čeprav ni za to generacijo nobenega upanja več, bi si želel, da bi naslednja spet začela zahtevati 'pravo stvar'."

Če šele začenjaš, v redu ...
Režiser, ki seveda slovi pa nasilju in kinetičnosti v svojih filmih, priznava, da digitalni format sicer ima svoje prednosti. "Dobra plat digitalnega je v tem, da lahko mlad režiser preprosto kupi telefon, in če dovolj dolgo vztraja ... Lahko dejansko posname film." Pred prihodom novih tehnologij so bile ovire na poti vsakega začetnika tako velike, da so bile še najbolj podobne "Mount Everestu, ki ga nihče ni mogel preplezati." Po drugi strani pa: "Klinčevega pojma pa nimam, zakaj bi uveljavljen režiser hotel snemati v digitalnem formatu".

Šola za celo življenje
Tarantino ima doma seveda "precej fantastično" zbirko filmov na 35-milimetrskem filmu in še večjo na 16-milimetrskem. "Vedno jih predvajam, kar naprej gledam filme. Ena od najboljših stvari v mojem življenju je to, da lahko, ker sem v filmskem svetu relativno uspešen, živim skoraj kot akademik. Počutim se, kot da se pripravljam na profesuro iz svetovne kinematografije in jo bom opravil na dan, ko bom umrl."

Rad bi še eno zlato palmo
Cannes je seveda najboljši kraj za obujanje spominov na zlato palmo, ki jo je tam za Šund dobil leta 1994. "Kar zadeva nagrade, je zlata palma do danes absolutno, nedvomno moj največji dosežek. Od vseh nagrad, kar sem jih kdaj dobil, ima ta v moji hiši častno mesto, to je tista, od katerih bi rad še eno, enkrat, preden mi nekoč ugasnejo luči." Trenutno se ukvarja s tem, kako bi svoj predlanski vestern Django brez okovov s še nikoli videnimi, iz filma izrezanimi prizori spremenil v miniserijo v štirih delih za kabelsko televizijo.