Kar nekaj kritikov, ki so dramo We Need to Talk About Kevin, ki jo je Lynne Ramsay posnela po istoimenski literarni uspešnici Lionel Shriver, že videli, je izpostavilo vizualno izjemno močen uvodni prizor: Swintonova, izgubljena v morju rdeče packarije, ki je pravzaprav juha zmečkanih paradižnikov, s katerimi se obmetavajo na tradicionalnem festivalu Tomatina v valencijskem mestu Buñol.

Simbolično morje krvi
Ramsayjeva je igralko menda precej neceremonialno potisnila v gomazeči roj tisočev ljudi, zatupljenih v bombardiranje s paradižnikom. S tem je hotela ustvariti "nazoren, dih jemajoč, zastrašujoč in silen" prizor - torej same lastnosti, ki jih film pripisuje tudi vlogi starševstva. "Bilo je zares, zares intenzivno doživetje," je Swintonova povedala na tiskovni konferenci v Cannesu, kjer se je festival sicer šele dobro začel, a se že šepeta, da bi bil "Kevin" lahko eden izmed favoritov za nagrade. "To ni tiste vrste situacija, ko si lahko rečeš, da bomo pozneje posneli še enkrat, če ne bo uspelo."

"Vsakič, ko vidim ta prizor, spet zavoham mešanico, ne le pokvarjenega paradižnika in piva (ter verjetno zdrave mere urina, kajti ti ljudje so na ulici čakali že od sedmih zjutraj), ampak tudi testosterona. Čistega testosterona," se je spominjala Tilda. "Film je bil nepopoln, dokler vanj nismo uspeli spraviti testosterona."

Testosteron je verjetno res ključen element v filmu, ki temo moškega nasilja raziskuje skozi oči ženske - Tildine junakinje Eve, ki skuša razumeti, kako in zakaj je njen sin lahko storil nekaj tako nepojmljivega, torej, da je pomoril svoje sošolce.
Materinstvo: Kruta resnica
Za gledalce, ki bi radi utrdili svoj romantični nazor o čarobnosti materinstva, We Need to Talk About Kevin ni ravno idealen film, opozarjajo njegovi ustvarjalci. Eva preigrava vso čustveno paleto od otopelosti in obupa pa do jeze in zamere do svojega težavnega, mrkega sina, s katerim sta imela od nekdaj težaven odnos. Če je komu ob tem neprijetno, je to zato, meni Swintonova, ker film načenja tabu temo: priznanje, da je vzgoja otrok lahko surov posel. "Spominjam se, da sem kmalu po tem, ko sem rodila, ugotovila, da je moja domišljija pridobila nove, na neki način brutalne dimenzije, ki jih prej ni imela," priznava igralka, ki ima doma dvojčka Xavierja in Honor. "Nosečnost je že sama po sebi surova, ampak na sami izkušnji poroda je nekaj, ki v vseh pogledih raztegne tvojo sposobnost razumevanja brutalnosti. In mislim, da si od tega nikoli ne opomoreš. Izgubiš neke vrste nedolžnost in postaneš krvava - dobesedno. Ko sem prebrala knjigo, se mi je zdelo, da nagovarja to plat v meni, za kar sem bila neskončno hvaležna."

"Od takrat dalje sem si zadala dolžnost, da razsvetljujem bodoče starše: nočna mora bo. Seveda bo tudi čudovito, in nikoli ne bosta vsega skupaj obžalovala, ampak nočna mora bo. Neverjetno, kako malo ljudi to sploh lahko prizna."

Uspeh brez kompromitiranja načel
50-letna Swintonova se ni nikoli bala biti drugačna, kar je očitno že po njenem slogu oblačenja in avantgardnem videzu. Svojo kariero je v osemdesetih začela v raznih eksperimentalnih filmih (leta 1992 je denimo v Orlandu režiserke Sally Potter igrala aristokrata, potnika v času na lovu za večno mladostjo, ki med drugim zamenja celo spol). V zadnjih letih si je privoščila nekaj izletov v t. i. mainstream projekte (Michael Clayton, ki ji je prinesel oskarja za stransko vlogo, je že bil tak), a ni nikoli zares zapustila svojih eksperimentalnih korenin. Nekoč je tako v okviru umetniške inštalacije teden dni spala v stekleni vitrini v galeriji, predlani pa je s skupino kolegov skozi škotsko višavje pomagala vleči 34-tonski tovornjak, ki je prevažal skelet potujočega filmskega festivala.

Srečelov nagrad
Novinarskim vprašanjem, ali na tihem računa na kakšno vidnejšo nagrado za "Kevina", se tilda v Cannesu ni pustila sprovocirati. "Kaj, če bomo zadeli na srečelovu? Ker vse skupaj je srečelov. Bila sem že članica preveč žirij, da bi na to gledala kako drugače. Žirije imajo pač to čudno nalogo podeljevanja nagrad, ampak to ni nikoli najpomembnejše. Po mojih izkušnjah greš na festival, kjer vidiš cel kup filmov in imaš fantastične pogovore z ljudmi, potem pa je na vrsti ta poguben proces izbiranja."