Sharon Choi je v zadnjih mesecih zavrnila stotine prošenj za intervju, nazadnje pa pristala na poseben medijski prispevek za publikacijo Variety. Napisala je esej o svoji izkušnji Hollywooda, ki se je začela s telefonskim klicem aprila lani.

Sorodna novica Parazit

Občinstvo jo je spoznalo, ko je izredno artikulirano predajala hvaležna sporočila Bong Joon-hoja na vseh najbolj opevanih odrih Zahodne obale, tudi ko je film Parazit pisal zgodovino in kot prvi tujejezični film dobil najbolj cenjeni nagradi 92. podelitve oskarjev, kipca za najboljši film in najboljšo režijo.

Bodoča filmska režiserka
Tako je s člankom denimo postalo znano, da je vedno bolj prepoznavna tolmačica sicer študentka filmske režije. Kot pravi, je podpisana le pod nekaj mikrofilmov, a je bila kljub temu posrkana v srce Hollywooda. Med drugim je v današnjem zapisu za Variety pokomentirala govorice, da naj bi ustvarjala film o svojem pogledu na dogajanje, v katerega je bila kot prevajalka vključena. Choi se ozira na prelomno leto in jasno poudarja: "Ne, ne pripravljam filma o tej festivalski sezoni. To je globoko osebna izkušnja, ki jo moram še predelati, in morda bo našla pot v moje zgodbe ob drugi priložnosti. Pišem majhno zgodbo o Koreji, ki mi je blizu, ker je – kot je režiser Bong citiral besede Martina Scorseseja – osebno najbolj ustvarjalno."

"Zvezde so mi bile naklonjene, ko so me prosili, da pridem v Cannes. Po naključju sem že tako načrtovala, da bi bila v času festivala na počitnicah v južni Franciji," pripoveduje. Pove tudi, kako jo je v zadnjih šestih mesecih preplavila meglica novih mest, mikrofonov in dobrih novic z neskončnimi naročili medenega limoninega čaja, ko je poskušala ohraniti svoj glas. Rokovala se je z več sto ljudmi, katerih oči so ob gledanju posebnega filma sijale od navdušenja.

Njeno leto, ki ga sama opisuje kot privilegij, je na srečo ujeto na YouTubu, saj se ga veliko ne spomni. "Resnica je, da ni časa, da bi pomnila, ko tolmačim. Vse je v trenutku, ki obstaja zdaj, in izbrisati moram vsak spomin, da bi naredila prostor za naslednjega."

"Saj je samo film"
Priznava, da se je spopadala s sindromom prevaranta in tesnobo ob misli na napačen prevod besed nekoga tako ljubljenega pred ljudmi, ki jih obožuje že vse življenje. Edino zdravilo za odrski strah so bile desetdnevne meditacije v zakulisju in vedenje, da ni tista, ki jo gledajo. Pravi, da ni medija, ki ga ljubi bolj kot kino, ampak si je morala temu navkljub ves čas govoriti nekaj, kar je slišala, ko je francoska publicistka kričala kolegom: "Saj je samo film."

V zapisu deli tudi anekdotične trenutke, kot je to, da se je po eni izmed podelitev odpravila v Taco Bell s Céline Sciamma in o svojem klepetu s Phoebe Waller-Bridge.