Igralci so bili tako prepričljivi in predstava tako dobra, da so jo uprizorili tudi zunaj obzidja strogega zapora in se podali celo na manjšo gledališko turnejo. A tik pred predvideno göteborško premiero je pet od šestih zapornikov pobegnilo, kar je Beckett, ki je sicer z navdušenjem spremljal projekt, označil kot najboljše, kar je zgodilo tej igri, odkar jo je napisal. Jönson, ki je moral pred polnim gledališčem pojasniti, kaj se je zgodilo, je o svoji izkušnji napisal izjemno uspešno gledališko predstavo, iz katere črpa tudi režiser in scenarist filma Trimuf Emmanuel Courcol.

Courcol je dogajanja filma prestavil v sodobno Francijo in poudaril predvsem komično plat zgodbe, pri čemer pa ni pozabil na prevpraševanje družbenih mej. "To je nemogoče, to se ne da, tako ne gre," so odgovori, ki jih igralec in režiser Étienne nikakor ne sprejme in s svojo vztrajnostjo oziroma kar nadležnostjo, kakor pravi sam, vedno znova dokazuje, da se da, da gre. Da ne gre za vnovično integracijo v družbo, ampak preprosto za umetnost. Da tudi zaporniki lahko dobijo krila na odru in z odliko opravijo tako zahtevno nalogo, kot je uprizoritev najbolj znane Beckettove igre, saj večno čakanje na nekaj razumejo na ontološko povsem drugačen način. Ironično je, da njegovi igralci nazadnje res dobijo krila in odfrčijo neznano kam, a s posrečeno izbiro glavnega igralca – Étienna igra odličen alžirsko-francoski veteran Kad Merad – se je režiserju ob končnem spopadanju z dejanskostjo uspelo izogniti nepotrebni patetičnosti ali celo sentimentalnosti.

Triumf, ta posrečeni in topli spoj dveh povsem različnih svetov, ki je bil izbran tudi v sklop komedij na odpovedanem canskem festivalu za leto 2020, je film, ki temelji na odlični igri, duhovitih dialogih, dramaturško spretno dodelanem scenariju in tako absurdnem razpletu, da bi mu težko verjeli – če se ne bi prav zares zgodil. Priporočam ogled!