Izraelski režiser, pisec in umetnik v svojih delih raziskuje odnos med umetnostjo, teorijo in dejanji. Svojo kariero je najprej začel kot slikar, pred 20 leti pa se je posvetil filmu. Njegov dokumentarec Local Angel (2006) in celovečerni film Forgiveness (2006) sta radikalni interpretaciji izraelsko-palestinskega konflikta, ki močno zaznamuje vse njegovo ustvarjanje. Leta 2008 je režiral dokumentarni film Kashmir: Journey to freedom, v katerem se je osredotočil na nenasilno gibanje za osvoboditev Kašmirja. Ta film, kot že več njegovih, je bil prikazan tudi na Berlinalu. Kot je razkril v enem izmed intervjujev, se je v izraelsko-palestinsko dogajanje aktivno vključil, potem ko je enkrat tekel po ulicah Tel Aviva in šel mimo slavnostnega odprtja muzeja Hayyima Nahmana Bialika, izraelskega pesnika, ki je pisal o pogromih v Rusiji. V tistem hipu je poslušal novice o napadu na šolo v Gazi in se zgrozil nad dogajanjem.

Postal je aktiven član gibanja BDS, ki se zavzema za pravice Palestincev, je član nadzornega odbora ameriške organizacije Jewish Voice for Peace, ki se zazvema za mirno rešitev konflikta, leta 2009 pa je začel delovati tudi v gledališču Svoboda v begunskem taborišču Jenin, ki ga je ustanovil Juliano Mer Khamis. Slednjega so leta 2011 umorili pred vrati gledališča, kar je močno zaznamovalo Alonijevo življenje. Njegov poklon Khamisu in njegovim prizadevanjem za sožitje Palestincev in Izraelcev, predstavlja film Art/Violence, ki je na Berlinalu leta 2013 prejel nagrado Cinema Fairbindet Prize, letos pa bo v Berlinu na ogled njegov najnovejši film o palestinskem hip hopu z naslovom Junction 48. Leta 2013 je v sodelovanju s Slavojem Žižkom, Alainom Badioujem in Judith Butler izdal knjigo What does a Jew want.

Z njim smo se pogovarjali ob njegovem obisku v Ljubljani v okviru 2. festivala strpnosti, ki v teh dneh poteka v Mini teatru in v Judovskem kulturnem centru v Ljubljani.

Kje je vaša glavna baza, kjer delate?

V bistvu je tam, kjer koli imam umetniški ali politični projekt. Živim med Brooklynom, Izraelom in Berlinom.

Upoštevaje, da ste vedno na poti, kako občutite spremembe v mestih?

Zanimivo vprašanje. Glede Ramale ne morem reči, ker me ni bilo tam tri leta. V Tel Avivu je velika sprememba, prav tako v Berlinu in Brooklynu, te spremembe so tako na globalni kot na lokalni ravni. V Berlinu je zdaj v ospredju migrantska situacija, zanimivo je videti to veliko povečanje števila beguncev. Mislim, da utegne Berlin v naslednjem desetletju postati res kraj, kjer se srečujejo različne kulture.

Strašljivo je opazovati, kaj se dogaja v Izraelu. Levice skorajda ni. Vlada je zelo populistična, odnos do Palestincev, ne samo v Palestini, pa zelo diskriminatoren. Ne morem uživati v Tel Avivu. To je mesto, ki ima lahko dva obraza: lahko je krasno hedonistično mesto ali pa mesto, ki živi v zanikanju. Mesto, ki slavi, medtem ko je tam druga stran, ki trpi.

Ko sem se z Manhattna preselil v Brooklyn, sem začutil, da je to nevtralen kraj zame, kjer lahko živim, ustvarjam in delam. Seveda pa se tudi Brooklyn spreminja, zdaj postaja Manhattan (smeh). Zelo uživam v kroženju med temi tremi kraji, premikanje med njimi je utrujajoče, toda mislim, da je nujno za moje delo. Seveda je hebrejščina edini jezik, ki ga obvladam 100-odstotno, o nemščini nimam pojma, tako da na Berlin res gledam kot tujec.

Za Evropejce je Berlin prestolnica multikulturnosti, če hočeš biti v skladu s težnjami, moraš iti tja.

Za progresivne Evropejce, ki so radi kul, ki so radi bohemi, je Berlin obvezna postaja. Toda ta multikulturnost je v skladu s pravili Zahoda, ni resnična multikulturnost, temveč je multikulturnost pod določenimi pogoji. Toda to se utegne spremeniti. Če bodo napredni Evropejci našli način, da bodo poiskali obliko solidarnosti s prebežniki na osnovi enakosti. Vendar ne tako, da rečejo, ojoj, otipavali so naše ženske, prepovejmo jim vstop na bazene, temveč, da rečemo, nekateri izmed njih so otipavali in morajo biti sankcionirani. Torej, ključno je, da ne ločujemo na podlagi rase, temveč na podlagi dejanj. Zelo zanimivo bo videti, kako se bo razvijal ta odnos, to pa bo tudi zelo pomemben test za Evropo.

Leta 2013 ste v Berlinu predstavili dokumentarni film Art/Violence, ki je na Berlinalu prejel tudi nagrado.

Art/Violence je bil projekt pred tremi leti. Šlo je za zelo plemenit, a zelo skromen projekt. Sprva nisem bil prepričan, da bo iz tega nastal film, ker je šlo za ustvarjanje dveh študentk in mene v begunskem taborišču. Šlo je za zelo kompleksen projekt, posvečen mojemu prijatelju in njunemu mentorju Julianu Meru Khamisu, ki so ga umorili pred vhodom v gledališče v begunskem taborišču. Projekt se je sprva začel bolj kot del procesa žalovanja kot pa umetniški projekt. Zelo zanimiv je bil tudi vidik naših medsebojnih odnosov: delo s študenti kot partnerji je drugačno. Bilo je zelo zanimivo, kajti nihče ni vedel, kakšen bo rezultat našega dela, zato se ni nihče bal eksperimentirati. Ni bilo pomembno, kdo je izkušen, kdo ne, kdo je moški, kdo ženska, kdo je Jud, kdo Palestinec, kdo je star, kdo je mlad. Ker smo tako dvomili ves čas in ker je šlo v prvi vrsti za nas, da smo nadaljevali delo našega dragega prijatelja, nas je ta proces dela zelo zbližal.

Na koncu smo dobili "izdelek", nastal je resničen 70-minutni film, zelo lep film, v katerem se prepletajo tri zgodbe: Alica v Čudežni deželi, Čakajoč Godota in Antigone. V ospredju je umetnost in ne begunska tematika. Velikokrat je namreč tako, da so v ospredju zgodbe ljudi, umetnost pa je v ozadju. Mi pa smo naredili ravno obratno.

Potem so nas klicali z Berlinala in nas povabili, a smo najprej odklonili, ker je bila kakovost filma zelo nizka, saj nismo imeli nobenih finančnih sredstev za produkcijo. Šlo je za feministični film, ki smo ga snemali Palestinci in Judje, denarja nismo dobili ne z ene ne z druge strani. Z vsemi smo se prepirali, bilo je noro in naporno, tako je bilo še toliko bolj presenetljivo, da je na koncu film tako zelo nežen. Potem se je vmešal moj dragi prijatelj, soscenarist novega filma, ki mi je dejal: Nihče ne zavrne Berlinala, ali si znorel? Zamislil sem se. Uredil je, da nam 10 dni pomaga ena najboljših filmskih produkcijskih hiš iz New Yorka, in vsi so nam prostovoljno pomagali, da smo naredili film. Ta ljubezen ljudi, ki so delali podnevi in ponoči, da bi nam pomagali, je bila neizmerna. Tako smo potem privolili, da gremo na Berlinale.

Kaj pa vaš zdajšnji projekt?

Zdajšnji projekt Junction 48 je popolnoma drugačen. Gre za zelo veliko produkcijo, s celotno filmsko mašinerijo. Ravno obratno kot pri prejšnjem filmu. Toda dejansko je bistvo ideje enako: gre za palestinski film o hip hopu, ki ga bomo prihodnji mesec predstavili tudi v Berlinu. Obožujem ta film, ki je tako zelo drugačen od Oproščanja, ki je bil tako zelo duhoven, zelo alegoričen, z veliko kulturnimi aluzijami in simboliko. Ta pa je zelo realističen: tu so preprodajalci mamil, dogajanje na ulici, streljanje, hip hop …

Je za vas kot režiserja na en način olajšanje, da so si produkcije tako drugačne.

Druge ne bi mogel posneti brez prve. Najprej naredim nekaj, česar ne more nihče kontrolirati, kar je zelo svobodno, raziskujoče, v bistvu zelo per se. In ko obstaja nekaj takega, potem se lahko lotim take velike produkcije, pri kateri pa točno vem, kaj iščem in želim. Energije med procesom ustvarjanja pa so si popolnoma nasprotujoče: pri prvem greš s kamero in pravzaprav ne veš, kaj snemaš, pišeš cele noči in del tega potem postane knjiga, skratka vse je zelo ezoterično.

Pri drugem pa gre za zelo konkretna dejanja: za pogajanja o kraju snemanja in polno drugih stvari. Pri majhni produkciji si sam odgovoren za vse, ti služiš vsem, pri veliki pa vsi drugi služijo tebi. Zelo zanimivo je to spreminjanje energije.

Pri zadnjem filmu sem se prvič dejansko počutil kot režiser, pa čeprav sem že posnel več filmov, ki so bili prav tako nekateri prikazani na Berlinalu. Prej je bil vedno moj naziv umetnik in pisec, zdaj pa si prvič lahko rečem režiser.

Kako se počutite ob tem?

Končno, po vseh teh letih, imam poklic (smeh). Počutim se normalno.

Če greva na začetek. Ste sin izraelskega politika. Predvidevam, da vam zaradi vašega dela, v katerem zagovarjate koncept binacionalizma, ni bilo vedno lahko. Niste imeli nikoli težav zaradi sodelovanja s Palestinci?

Seveda, ves čas imam težave. Če lahko povem s prispodobo: čutim, kot bi imel neki ornament na glavi. Seveda me preganja izraelska vlada, prav tako nekaterim Palestincem ni všeč, kar sva počela z Julianom. Da sva se borila za pravice žensk, da nisva želela žrtovati enega boja za drugega. Obtoževali so me, kdo da sem, da delam s Palestinci. Skratka, veliko vprašanj se je pojavljalo. Velikokrat nismo razmišljali, temveč smo enostavno delali.

Mislim, da je bila največja travma, ki smo jo doživeli, umor Juliana. Do takrat smo menili, da bomo zdržali vse in uspeli: da bo nastal nov koncept sožitja Izraelcev in Palestincev, ko bodo živeli s svojimi razlikami v eni skupnosti. Uvedel sem ta koncept radikalne milosti, kot se imenuje tudi današnja diskusija (op. z Alonijem sem se pogovarjala pred pogovorom s Slavojem Žižkom in Mladenom Dolarjem). Julianov umor je na koncu vse spremenil. Zdaj sem manj optimističen, bolj sem se osredotočil na posameznike in posamezna dejanja, ne na družbo kot celoto oz. revolucijo.

Težko je bilo gledati tudi mamo, ki se je vse življenje borila za plemenite cilje. Bila je prva, ki se je v Izraelu borila za pravice homoseksualcev in pravice žensk, Palestincev oz. sploh za človekove pravice. Vsi jo spoštujejo, bila je pionirka. Zdaj pa, bolj kot je starejša, bolj opazujem, kako njene sanje izginjajo, kako Izrael nazaduje na teh področjih. Lahko se pogleda v ogledalo in si reče, tudi zaradi mene imajo homoseksualci v Izraelu pravice, kar je izjemno.

Če pogledamo recimo v Vzhodno Evropo, številni govorijo o islamskem primitivizmu, hkrati pa so sami tako homofobni. S prstom kažejo na druge, hkrati pa se ne zavedajo, kaj počnejo sami.

Izraelci imajo v odnosu do Palestincev svojo resnico, in tako vzgajajo otroke, ki odraščajo z njo in niti ne razmišljajo, da obstaja tudi druga resnica. Mislim, da imajo ljudje na splošno neka splošna prepričanja in dejansko ne pomislijo na drugačnost, ker ne živijo z njo. Ko pa ta postane del njihovega vsakdana, jo sprejmejo naravno. Je torej bolje, da se osredotočiš na spremembe v svojem okolju, ne na spremembe družbe v celoti?

Tako sem začel razmišljati šele po Julianovi smrti. Še vedno mislim, da je filozofsko gledano treba spremeniti ideologijo, ideloška očala, skozi katera gledajo ljudje. Če pa misliš, da tega ne moreš, pa pomagaj vsaj tistim okoli sebe. Ne mislim pa, da je treba en koncept zamenjati z drugim, ker bi to pomenilo, da smo obupali. Včasih mislim, da sem obupal. Če bi me intervjuvali pred petimi leti, bi videli ogenj v meni, zdaj pa sem nekdo, ki govori iz ranljivosti, šibkosti. Ne pravim, da moja umetnost ni dobra, toda moja umetnost ni močna, je šibka umetnost. Ne znam točno pojasniti. V njej ni več mesijanskega ognja. Žar v meni je žalosten.

Mogoče ste še vedno v fazi žalovanja, s čimer seveda ni nič narobe.

Ampak če človek pogleda, kaj se dogaja po svetu, postane žalosten. Arabska pomlad je postala zima, Evropa zavija v desno, na vseh koncih gre nekaj v napačno smer. Razen če bo Hillary Clinton na volitvah izgubila proti Bernieju Sandersu, to bi bilo prijetno presenečenje. (smeh)

Svet je v tem trenutku osredotočen na dogajanje v Siriji in na begunce, dogajanje v Palestini pa je izginilo z naslovnic. A spremenilo se ni nič. Mislite, da se bo dejansko položaj spremenil?

Poudarili ste zelo pomemben vidik. Zaradi Isisa in težav v Siriji je izraelska vlada izkoristila dejstvo, da je svetovna javnost osredotočena drugam, za to, da je odvzela kar največ pravic Palestincem. Svet nima energije za boj z Benjaminom Netanjahujem, ker v tem trenutku ni najhujši človek na svetu: Asad je, Isis je, Putin je … In to Netanjahu izkorišča na zelo manipulativen način. Prej je bil zanj Iran veliki sovražnik, proti kateremu se je treba boriti. Zdaj je dogovor sprejet in nihče več ne govori o Iranu. Vsakič ustvari sovražnika, da lahko izvaja svoj nadzor. In Izraelci so zelo vodljivi, zdaj ima Izrael gospodarske težave, povečuje se revščina, toda s pomočjo sovraštva do drugih, do Palestincev, nadzoruje državljane. Delno je tako tudi zato, ker fokus sveta ni na Izraelu.

Gideon Levy je v intervjuju lani dejal, da so trije režimi v Izraelu. Za judovske državljane velja demokracija, ki je sicer vedno šibkejša. Drugi režim velja za palestinske državljane, ki so jasno diskriminirani na vseh področjih, a kljub temu so del političnega prostora, volijo in kandidirajo. Tretji režim pa je apartheid na zasedenih ozemljih pod vojaško okupacijo. V kakšno smer mislite, se bodo razvijale stvari?

V svojem novem filmu se ukvarjam zgolj z izraelskimi Palestinci, ki so v tem hipu najzanimivejši ljudje na Bližnjem vzhodu: ker govorijo hebrejsko, ker se hkrati dotikajo Zahoda in demokracije in se zavedajo, kako jim je bila odvzeta oz. jim sploh ni bila dana. So Palestinci, pa jim dejansko ne dovolijo, da bi bili Palestinci. V zadnjih 20 letih se naslavljajo kot izraelski Palestinci. Na različnih področjih kulture je cel kup imen, ki so zelo zanimiva. Ta film je o njih, oni so moja skupnost, med njimi se počutim doma. Ker me lahko sprejemajo in spoštujejo zaradi tega, kar sem. Niso nič manj travmirani od Palestincev na Zahodnem bregu. Da živiš na svoji zemlji, pa si tujec. Živijo v ekzilu na lastnem ozemlju, kar je smešno, ne travmatično. Njihova travma je na neki način najstrašnejša. Palestinci na Zahodnem bregu sicer živijo v hujših fizičnih življenjskih razmerah, vendar pa imajo lastno identiteto. V Izraelu pa je za Palestince ves čas ta lažen občutek: lahko ste del te družbe, ampak dejansko so pa vsa vrata zanje zaprta.

Zelo so raznoliki, nekateri med njimi so globoko verni, drugi so komunisti - arabski komunizem je zelo fascinanten -, tretji so nacionalisti, četrti anarhisti, peti hedonisti, skratka Palestinci v Izraleu so res različni.

Niste imeli nikoli težav s tem, da ste pokukali v njihov svet? So vas sprejeli odprto?

Popolnoma. Prijatelji smo. Ko delam v begunskem taborišču, pridem prostovoljno, kot Jud, in vidijo me kot tujca, agresorja. Ko delam z izraelskimi Palestinci, pa so to moji ljudje.

S Slavojem Žižkom ste začeli sodelovati pred več kot 10 leti. Kako so se križale vajine poti?

Poznava se že 14 let. Zelo mi je bilo všeč njegovo razmišljanje o Lacanu in Hitchocku. Ko sem bil rezident v umetniški rezidenci, kjer je bil gostujoči profesor, sem mu pokazal svoj film Local Engine, zapletla sva se v pogovor in tako se je začelo najino prijateljstvo. Od takrat sva sodelovala pri različnih projektih, dvakrat sem ga peljal v Palestino. Gre za zelo plodno prijateljstvo. Čeprav se z marsičim z njim ne strinjam, pa je njegov način razmišljanja izjemno darilo svetu. Mislim, da se ljudje ne zavedajo, kako izjemno izviren način razmišljanja nam je dal. Zelo sem hvaležen za najino prijateljstvo, ki je zelo produktivno in zabavno hkrati.