Goran Paskaljević (1947–2020). Foto: EPA
Goran Paskaljević (1947–2020). Foto: EPA

Paskaljević je diplomiral iz filmske režije na praški akademiji. Režiral je številne dokumentarne filme in televizijske drame za TV Beograd. Svoj prvi celovečerni film, Čuvaj plaže v zimskem času, je posnel leta 1976: z njim se je predstavil na filmskem festivalu v Berlinu (nominacija za zlatega medveda) in osvojil posebno nagrado žirije.

Skupaj s filmi Pred dežjem Milčeta Mančevskega, Podzemlje Emirja Kusturice in Nikogaršnja zemlja Danisa Tanovića je Sod smodnika eden najpomembnejših filmov na temo razpada Jugoslavije.

Miroljub Vučković, direktor Inštituta za film v Beogradu

Skupaj je v svoji karieri posnel več kot 30 dokumentarnih in 13 igranih filmov. Med njegovimi najbolj znanimi celovečerci so Pes, ki je ljubil vlake, Posebna vzgoja, Zemaljski dani teku, Suton, Sod smodnika in Tango Argentino.

Posebna vzgoja iz leta 1980 je Mileni Dravić prinesla nagrado za stransko vlogo na filmskem festivalu v Cannesu, film pa je osvojil nominacijo za zlati globus in zlato areno na festivalu v Pulju.

Srbijo zamenjal za Pariz
Režiser je v 90. letih pogosto prihajal v Beograd, kjer je javno nasprotoval Miloševićevemu režimu; Miloševićevi mediji so tedaj odkrito namigovali, da bi ga utegnili ubiti. "V tistem trenutku sem se odločil, da odidem za vedno," je dejal Paskaljević, ki pa se je pozneje vendarle vrnil in posnel film Sod smodnika (Bure baruta, 1998), "žalostinko za etničnim mirom, ki je obstajal v Jugoslaviji, in kruto oceno srbske duše".

Je dobitnik številnih prestižnih nagrad, med drugim nagrade kritikov za najboljši evropski film za Sod smodnika.

Sod smodnika je s svojim kalejdoskopskim prikazom različnih človeških usod pokazal, kako se je nasilje v najrazličnejših oblikah prikradlo v številne dele družbe – v vsakdanje družinsko življenje, v medčloveške odnose, na ulico in na delo. Nasilje je posledica družbene patologije, ki je nastala zaradi razpada nekdanje skupne domovine. Foto: IMDb
Sod smodnika je s svojim kalejdoskopskim prikazom različnih človeških usod pokazal, kako se je nasilje v najrazličnejših oblikah prikradlo v številne dele družbe – v vsakdanje družinsko življenje, v medčloveške odnose, na ulico in na delo. Nasilje je posledica družbene patologije, ki je nastala zaradi razpada nekdanje skupne domovine. Foto: IMDb

"Delal pod Titom in pod Miloševićem"
Paskaljević je po pisanju New York Timesa – portret so mu posvetili, ko je leta 2008 gostoval v MoMI – "eden redkih Srbov, ki so priznali srbsko krivdo za vojno v Bosni". "Delal je pod diktatorjema, ki sta si bila filozofsko nasprotna – pod Titom in Miloševićem," je ob retrospektivi zapisal omenjeni časopis.

Časopis Variety ga je leta 2001 uvrstil med pet najboljših režiserjev leta, bil je tudi prvi filmski režiser, ki je leta 2002 v Münchnu prejel nagrado Bernharda Wickija za humanizem v svojih delih.

Režiserjev poslednji celovečerec je bil Nonostante la nebbia (Kljub megli, 2019), odgovor na
Režiserjev poslednji celovečerec je bil Nonostante la nebbia (Kljub megli, 2019), odgovor na "naraščajočo ksenofobijo, islamofobijo in fašizem v Evropi". Film je zgodba Italijanke, ki pod okrilje vzame zapuščenega muslimanskega dečka, ki je starše izgubil na begunski ladji. Kar naenkrat je soočena s poplavo negativnih odzivov, od sovražnih komentarjev do nasilnih dejanj. Foto: IMDb

Dejaven čisto do konca
Paskaljeviću naj bi po pisanju srbske tiskovne agencije Tanjug v petek na odprtju 13. izdaje mednarodnega festivala filmske režije v Leskovcu (LIFFE) izročili tudi nagrado Živojin Žika Pavlović "za afirmacijo regionalne filmske umetnosti v svetu".

Vendar so organizatorji občinstvu najprej sporočili, da se žal ni mogel udeležiti otvoritvene slovesnosti, le pol ure zatem pa jih je dosegla novica, da je umrl v Parizu, je poročal srbski časopis Kurir.