Za oba filma je bil nagrajen z oskarjema, za svoje delo pa je med drugim prejel tudi častno srce Sarajeva.

Branko Lustig je na najboljši način pokazal, da nadarjenost, red, profesionalnost in posvečenost rušijo vse geografske in nacionalne ovire, so leta 2012 o lavreatu zapisali na Sarajevskem filmskem festivalu.

Sorodna novica "Lahko je reči 'nikoli več' in lahko je beguncem poslati dve odeji, da si opereš vest"

Rodil se je leta 1932 v Osijeku, njegovo otroštvo pa je močno zaznamovala izkušnja druge svetovne vojne, med katero je bil zaradi svojih judovskih korenin skoraj tri leta zaprt v koncentracijskih taboriščih Auschwitz in Bergen-Belsen. Večina članov njegove družine se iz taborišč nikoli ni vrnila.

Čeprav je bil zelo mlad, mu je uspelo preživeti grozote taborišča (ob vrnitvi domov je imel komaj 30 kilogramov) in kot eden redkih preživelih je v zasebnem in filmskem življenju ostal pomemben pričevalec in glasnik dogodkov, ki jim je bil priča. "Ljudje, ki sem jih v taborišču videl umreti na vešalih – prisostvovanja usmrtitvam so bila obvezna – so nam naročili, naj resnico o njihovih smrtih prenesemo svetu, naj jih ne pozabimo. To je v meni pustilo globoko sled in s filmom sem se začel ukvarjati tudi zato, da bi lahko pripovedoval zgodbe o holokavstu," je leta 2016 dejal v pogovoru za MMC.

Po koncu vojne se je vpisal na igralsko akademijo v Zagrebu. Filmsko kariero je Lustig začel v Jadran filmu s produkcijo filmov Ne obračaj se, sine in Kozara, v katerem je tudi zaigral. Prek tega ga je filmska pot vodila v ZDA, kamor se je preselil leta 1988. V Hollywoodu je navezal stik s Stevenom Spielbergom, s katerim sta leta 1993 posnela enega najznamenitejših filmskih spomenikov žrtvam holokavsta, Schindlerjev seznam, s katerim sta oba dobila oskarja.

Pravzaprav je Lustig mednarodni uspeh dosegel že s serijo Dana Curtisa Vetrovi vojne, ki ga je tudi pripeljala do sodelovanja s Spielbergom. Naslednjega oskarja je dobil z Gladiatorjem Ridleyja Scotta, s katerim sta pozneje ustvarila še Sestreljenega črnega jastreba, Hanibala, Nebeško kraljestvo in Ameriškega gangsterja.

Sodeloval je tudi pri filmih Pločevinasti boben režiserja Volkerja Schlöndorffa in Sofijina izbira režiserja Alana J. Pakule .Emmyja pa je prejel za ameriško televizijsko nadaljevanko Vojne za mamila: zgodba Camarena v režiji Briana Gibsona.

Petindvajset let po prihodu v Los Angeles se je vrnil v domači Zagreb, kjer so ga razglasili za častnega meščana. Doma si je še naprej prizadeval širiti zavedanje o holokavstu in spodbujanju k strpnosti. Postal je večletni častni predsednik Festivala strpnosti v Zagrebu, ki so ga organizirali tudi v Ljubljani, kjer se je ustavil tudi on.

"Vem, da se dandanes vsak govor na temo holokavsta konča s krilatico "never again" – ampak nekega dne bom na eni od teh prireditev preprosto vstal in govornika na glas vprašal, kaj je on osebno storil, da se kaj takega ne bi več ponovilo," nam je dejal na svojem obisku leta 2016. "Najlaže je reči 'nikoli več', tako kot je lahko beguncem poslati dve odeji in sendvič, da imaš občutek, da si opravil svojo dolžnost. Ni dovolj!"