O njegovi smrti je prvi poročal francoski časnik Liberation. Iz režiserjeve družine so sporočili, da je Godard "umrl v miru doma". Kot so pojasnili, "uradne pogrebne slovesnosti ne bo. Upepeljen bo... In to se mora zgoditi v zasebnosti".

Najbolj poznan je po svojem ikonoklastičnem, na videz improviziranem slogu snemanja, pa tudi po nepopustljivem radikalizmu, piše Guardian. Francosko-švicarski režiser je zaznamoval film v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ustvaril pa je filme, kot so Do zadnjega diha, Prezir in Nori Pierrot.

Nato je v zadnjih letih nepričakovano oživil kariero s filmi, kot sta Film Socialisme in Zbogom jeziku, pri katerih je eksperimentiral z digitalno tehnologijo.

Godard, rojen v Parizu leta 1930, je odraščal in hodil v šolo v Nyonu v Švici. Rodil se je v premožni francosko-švicarski družini. Njegov oče je bil zdravnik, oče njegove mame pa je ustanovil Banque Paribas, takrat slavno investicijsko banko, piše Reuters. Po končanem šolanju se je leta 1949 preselil nazaj v Pariz. Tam je našel zatočišče v intelektualnih kinematografih, ki so se po vojni razcveteli v francoski prestolnici in se izkazali za rojstni kraj francoskega novega vala, piše The Guardian.

Uvedel nov filmski jezik
Študiral je etnologijo na pariški Sorboni. Ko je spoznal kritika Andréja Basina in prihodnje režiserje Françoisa Truffauta, Clauda Chabrola in Jacquesa Rivetta, je začel pisati za nove filmske revije, vključno s slovito Cahiers du Cinema. Oboževal je Humphreyja Bogarta, kar se je pokazalo v njegovem prvem celovečercu Do zadnjega diha, ki ga je posnel leta 1960.

S svojim celovečernim prvencem je leta 1960 (pred tem je dalj časa snemal kratke in dokumentarne filme) pustil globoko sled v sedmi umetnosti. Tridesetletni Godard se je odločil za tedaj nenavadno potezo: igrani film je posnel kot reportažo ali dokumentarec, s kamero iz roke in z naravno osvetljavo. Za snemanje na lokacijah v Parizu ni pridobil dovoljenj, zato je pogosto improviziral in nekatere prizore posnel kar skozi niše poštnih zabojnikov. Proslavil se je z nenavadno montažno tehniko presenetljivih rezov. "V filmu Do zadnjega diha se je poigraval s pričakovanji gledalcev, jih sprehajal od dokumentarca do gangsterijade in od ljubezenske drame do filozofskega eseja," je o njem zapisala MMC-jeva filmska kritičarka Ana Jurc.

Do zadnjega diha je že ob izidu postal pravi kulturni fenomen in proslavil Godarda za najboljšega režiserja takratnega berlinskega filmskega festivala.

V šestdesetih letih je nato bliskovito posnel vrsto filmov. Njegov naslednji film (Mali vojak) je namigoval, da francoska vlada dopušča mučenje, in je bil prepovedan do leta 1963, to pa je bil tudi film, v katerem je Godard spoznal svojo bodočo ženo Anno Karino. Prav tako je takrat skoval svoj najbolj znani aforizem: "Film je resnica pri 24 slikah na sekundo."

Sorodna novica Umrl je igralec Jean-Paul Belmondo, ikona francoskega novega vala

Do leta 1965 se je Godardova poroka s Karino končala z ločitvijo, njun zadnji skupni celovečerec je bil Made in USA. V tem času je bil Godard tudi že temeljno povezan z revolucionarno politiko tiste dobe in njegovo filmsko ustvarjanje je to odražalo: ustanovil je filmsko skupino, poimenovano po Dzigi Vertovu, sovjetskem avtorju filma Mož s kamero, in med drugim sodeloval z mladim marksističnim študentom Jean-Pierrom Gorinom pri filmu Tout Va Bien, študiji o stavki v tovarni klobas, v kateri nastopa Jane Fonda.

Med njegove najbolj znane filme spadajo Ženska je ženska, Živeti svoje življenje, Prezir, Nori Pierrot, Kitajka, Mali vojak, Aplhaville, Slavospev ljubezni in Naša glasba.

Godard je leta 1970 spoznal filmsko ustvarjalko Anne-Marie Miéville, ki je postala njegova stalna sodelavka in pozneje tudi partnerica po razpadu njegovega drugega zakona z Anne Wiazemsky, ki je leta 1967 igrala v njegovi študiji o študentskih radikalcih, filmu La Chinoise.

"V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so Godardova ostra politična in intelektualna stališča začela izgubljati svoj pečat, njegov vpliv pa se je zmanjšal v osemdesetih letih prejšnjega stoletja – čeprav so njegov film Kralj Lear iz leta 1987, preoblikovan v postapokaliptično farso z gangsterjem, imenovanim Learo, financirali akcijski specialisti Cannon Films," opisujejo pri The Guardian.

Leta 2018 je na canskem festivalu predstavil svoj najnovejši film Le Livre d’Image (Knjiga slik), kolaž odlomkov in podob, podloženih z naracijo in glasbeno podlogo ter dialogi, ki načenjajo politične in filozofske ideje. V Cannesu so mu zanj podelili prvo "posebno zlato palmo" v zgodovini festivala.

Leta 2011 so ga ovenčali s častnim oskarjem
En film pred tem, Zbogom jeziku (2014), je osvojil nagrado žirije v Cannesu in glavno nagrado nacionalnega združenja kritikov. Leta 2011 so ga ovenčali s častnim oskarjem, ki pa so mu ga poslali po pošti, saj se podelitve v Hollywoodu ni udeležil. Prav tako je v karieri dobil častno nagrado cezar, berlinskega zlatega medveda (Alphaville) in beneškega zlatega leva (Ime Carmen).

Francoski predsednik Emmanuel Macron je po pisanju francoske tiskovne agencije AFP v tvitu zapisal: "Jean-Luc Godard, najbolj ikonoklastični filmski ustvarjalec novega vala, je izumil drzno moderno, intenzivno svobodno umetnost. Izgubili smo nacionalni zaklad, genija."