Nicolas Roeg nikoli ni obiskoval filmske šole; izkušnje si je nabral v praksi, z dolgoletnim delom filmskega snemalca. Foto: AP
Nicolas Roeg nikoli ni obiskoval filmske šole; izkušnje si je nabral v praksi, z dolgoletnim delom filmskega snemalca. Foto: AP
David Bowie je v Možu, ki je padel na Zemljo igral humanoidnega vesoljca, ki na naš planet pride v iskanju vode za svoj umirajoči planet. Bowie in Roeg sta se na snemanju menda dobro ujela, čeprav je pevec pozneje priznal, da je takrat živel na približno desetih gramih kokaina na dan in da ni imel pojma, kaj dela. Občutek dezorientiranosti in nesamozavesti mu je pri vlogi vesoljca na koncu prišel prav. Foto: IMDb
Don't Look Now
Roeg je v svojih filmih rad kronološko premešal zaporedje prizorov in tako zmedel svoje občinstvo. Foto: IMDb

Nicolas Roeg si je režiserski poklic zaslužil s trdim delom: v petdesetih letih prejšnjega stoletja je začel kot deček za vse, ki pripravlja čaj in spušča filmsko klapo, nato pa je dvajset let delal kot snemalec in direktor fotografije, preden je dobil priložnost kot eden od dveh režiserjev drame Performance (1970) o londonski rokerski sceni. V filmu, ki sta ga režirala z Donaldom Cammellom, je nastopil Mick Jagger – in to je bil očitno nekakšen kažipot za Roegovo nadaljnjo kariero: Davida Bowieja je režiral v filmu Mož, ki je padel na Zemljo (1976), Arta Garfunkla pa v Bad Timing (1980).

Vse skupaj mu sploh ni predstavljalo pretirane težave, je leta 1980 komentiral v intervjuju za The New York Times. "Vsi trije, Jagger, Bowie in Garfunkel, so izjemno bistri, inteligentni in izobraženi. Čisto nasprotje od uveljavljenega stereotipa."

Performance je bil dokončan že proti koncu šestdesetih, a je imel studio Warner o njem (zaradi prizorov jemanja drog in nasilja) pomisleke in ga je pospravil v predal. Ko je naposled prišel v kine, kritiki niso bili navdušeni – a film se je očitno dobro postaral. Leta 1999 ga je Britanski filmski inštitut uvrstil med sto najboljših britanskih filmov vseh časov.

Drugi detajl, ki se ga marsikdo spominja v zvezi z Roegovo kariero, je nekoč zloglasen prizor spolnosti iz filma Don’t Look Now (1973), v katerem sta Donald Sutherland in Julie Christie igrala zakonski par. Prizor, ki je bil zmontiran z množico preskokov, je bil za tisti čas izjemno ekspliciten – celo do te mere, da mora Sutherland po lastnih besedah v intervjujih še vedno včasih zanikati govorice, da spolni odnos sploh ni bil zaigran.

Walkabout (1971), Roegov samostojni režijski prvenec, je bil zgodba dveh zapuščenih otrok v avstralski divjini, ki se zatečeta v varstvo mladega aboridžina. Roeg je pri filmu sodeloval tudi kot direktor fotografije – in svoj sloves vizualno ambicioznega, nekonvencionalnega ustvarjalca samo še utrdil z uspešnico Mož, ki je padel na Zemljo (1976).

"Roega bi lahko odpisali kot pretencioznega režiserja, a je tudi nadarjen – njegova pretencioznost je pogosto poplačana z lepoto, napetostjo in skrivnostno močjo," je o filmu zapisal recenzent Newsweeka. "Mož, ki je padel na Zemljo ima dovolj teh atributov, da uravnoteži svoj na trenutke nevzdržno metaforičen slog".

Med njegovimi poznejšimi filmi je tudi Čarovnice (1990), adaptacija slavnega mladinskega romana Roalda Dahla o čarovnicah, ki hočejo vse britanske otroke spremeniti v miši. "Izkaže se, da je Roeg idealen režiser za duhovito, a morbidno premiso romana," je takrat zapisal recenzent New York Timesa.

Roegu so se ob smrti na družbenih omrežjih poklonili številni filmski ustvarjalci, tudi režiser Duncan Jones, ki je sicer sin Davida Bowieja.