Leta 2005, ob stoletnici slovenskega filma, je predsednik republike Janeta Kavčiča odlikoval tudi z zlatim redom za zasluge za življenjsko delo na področju filmskega ustvarjanja. Ena izmed njegovih najbolj bistvenih novosti na področju otroškega filma je bil prenos dogajanja v mestno, urbano okolje. Filmski junaki so kar naenkrat postali otroci iz naše ulice, pri filmu Maja in vesoljček pa se je Kavčič spopadel z novo zvrstjo – znanstveno fantastiko, kar je bilo v naših skromnih produkcijsko-finančnih razmerah zelo pogumno dejanje.

Začetek na veliki nogi
Leta 1923 rojeni Jane Kavčič je že daljnega leta 1948 kot asistent stal ob boku Francetu Štiglicu pri nastajanju prvega slovenskega povojnega filma Na svoji zemlji in se morda prav takrat dokončno odločil za poklic filmskega režiserja. Po tej prvi filmski preizkušnji se je kot samostojni režiser prvič podpisal pod Granit na Pohorju (1948), ki je nastal kot samostojen film v okviru Obzornika. Zatem je režiral številne Obzornike in dokumentarne filme, preizkusil pa se je tudi kot režiser prvih reklamnih (propagandnih) filmov, med katerimi velja opozoriti na imenitnega Mož z aktovko, v katerem je med drugimi zaigral tudi Frane Milčinski - Ježek.

Od partizanskih filmov do kriminalke
Med njegovimi filmi je pomemben že celovečerni prvenec Akcija (1960), ki na svojevrsten način problematizira partizanski odpor, spomnimo se filma Minuta za umor (1962), ki je pravzaprav prvi slovenski pravi urbani žanrski film in je bil morda prav zato nespodobno opsovan. K partizanski tematiki se je vrnil s filmom Begunec (1973), v katerem znova raziskuje nekatere stranpoti in antagonizme medvojnega dogajanja.

Mladinski filmi, ki niso podcenjevali občinstva
Toda svojo pravo zvrst je našel Jane Kavčič z otroškimi, družinskimi filmi. Svoj občutek za to, kaj bo všeč otrokom, je dokazal že s filmom Nevidni bataljon (1967), še danes priljubljeni pa so Sreča na vrvici (1977), Učna leta izumitelja Polža (1982), Nobeno sonce (1984) in Maja in vesoljček (1988).

Na koncu kariere - Nepopisan list
Leta 2000 smo si v kinu lahko ogledali še en Kavčičev družinski film, Nepopisan list, za katerega je režiser in scenarist navdih našel pri svojih dveh vnukih. Zgodba o zorenju mladega junaka Luke, fantiča, ki v svoji razgibani domišljiji ne loči prav dobro resnice od fantazij, je pokazala, da je vse prej kot lahko biti na pragu pubertete in s preveč prostega časa.