Đorđević se je mednarodnem prostoru uveljavil kot eden izmed privržencev beograjske šole filma (čeprav nikoli ni bil študent) in kot eden pomembnejših akterjev novega jugoslovanskega filma 60. in 70. let oziroma malce poznejšega črnega vala.
Đorđević se je rodil 6. maja leta 1924. Otroštvo in mladostništvo je preživel v rodnem Čačku, kjer je poleg prebiranja Čehova in treniranja nogometa kot dijak realke redno obiskoval kino, v katerega so filmi prihajali z zgolj enomesečno zamudo od svetovnih premier.
Ko sem šel skozi življenje, sem nenadoma v groznem montažnem rezu vstopil v vojno; s svojimi očmi gledam vojno, čeprav v njej zares ne sodelujem, nisem pripadnik stranke, ne odzivam se z vstajo. A vojna se pogosto obrača k meni in jaz se do nje obnašam kot režiser. Kaj je bila moja ideja? Želel sem izpovedati usodo svoje dežele. Začel sem z ljubezensko zgodbo, ki se zaključi s Snom, ki se ne zaključi z Jutrom, ki je vojna in mir v vojni.
Med vojno se je pridružil partizanski četi brez orožja, ki je nadzirala vlake. Njenemu zajetju je sledilo premeščanje iz zapora v zapor vse do konca vojne vihre, po kateri se je vrnil v rodni kraj. Tam se je najprej zaposlil kot novinar in že kmalu je snemal novinarske reportaže.
Leta 1947 je postal urednik filmskih novosti, pozneje pa se je posvetil režiji dokumentarnih filmov. Zapustil je opus približno 70 filmskih del, 20 celovečercev in več kot 50 kratkih igranih in dokumentarnih filmov.
Njegov opus spada v poglavje novega filma, ki je prineslo eksplozijo subjekta na mnogoterih ravneh in pomenilo začetek daljnosežnih sprememb. Posnel je več kratkometražnih dokumentarnih filmov, med njimi Dekle z naslovnice (Devojka sa naslovne strane, 1958), On (1961), Mati, sin, vnuk, vnukinja (Majka, sin, unuk, unuka, 1965). V teh stvaritvah je bilo že zaznati zametke njegovega avtorskega sloga, h kateremu sodi lirično intonirana obravnava vojne tematike z osredotočenostjo na mladostno zavzetost, soočeno s smrtjo, je za publikacijo Kinotečnik leta 2017 zapisala filmska strokovnjakinja Maja Krajnc.
Od siceršnje "partijske narative" se je Đorđević oddaljil že s svojimi zgodnjimi filmi, vojno tematiko skozi subtilno prizmo pa preiskoval tudi v svojih štirih igranih filmih – Dekle (Devojka, 1965), Sanje (San, 1966), Jutro (1967) in Poldan (Podne, 1968). Vse tri po besedah Maje Krajnc povezuje režiserjev edinstven avtorski izraz, temelječ predvsem na dramaturgiji montažno povezanih fragmentov. Kot je sam govoril, so ti štirje filmi "iz njega kar izleteli", njegove besede povzema Maja Krajnc.
Scenarij za Dekle je namesto ljubezenskega pisma sicer spisal v eni sami noči že leta 1958, medtem ko je Jutro na primer posnel v enem tednu. Tako po Dekletu, v katerem se skozi zgodbo dekleta, vojaka, fotografa in nemškega oficirja izriše subjektivno doživljanje vojne, nastopi Jutro, modernistično razdrobljena zgodba posameznikov partizanskega odreda, ki se zgodi na zadnji dan vojne in prvi dan miru v avtorjevem rodnem Čačku.
Za Jutro, ki po besedah Maje Krajnc govori o temnih sencah vojne in je hkrati oda vitalizmu mladosti, saj ga prežemajo ludistično-poetični metatekstualni, intertekstualni in intermedijski elementi, je na filmskem festivalu v Pulju prejel zlato areno za režijo in scenarij. Preizkusil se je tudi kot igralec in nastopil v filmu Jug jugoistok (2005).
Ob filmu se je posvečal tudi pisanju in podpisal deset romanov in več kot sto zgodb. Režiser je pred nekaj meseci začel ekranizacijo romana Usta puna zemlje Branimirja Šćepanovića, vendar pa projekta ni dokončal.
Leta 1960 se je poročil z Mileno Dravić, s katero sta se pozneje ločila.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje