Vest o smrti v Veliki Britaniji rojene pevke, igralke in aktivistke je z objavo na Instagramu potrdil njen mož, John Easterling, ki je zapisal, da se je poslovila mirno, obdana z družino in prijatelji. "Olivia, ki je s svetom delila svojo zgodbo boja z rakom na dojki, je bila več kot trideset let simbol zmage in upanja. Njene pionirske izkušnje z rastlinskimi zdravili so navdihnile Fundacijo Olivie Newton-John, ki se posveča rastlinskim zdravilom za zdravljenje raka," je zapisal. Igralka je leta 2018 javnosti sporočila, da je tretjič obolela za rakom dojke, ki se je takrat razširil še na hrbtenico. Prvič se je rak pri njej pojavil leta 1992, nato je obolela še leta 2013, a je bolezen obakrat premagala.

Otroška popzvezdnica
Olivia se je rodila 26. septembra leta 1948 v Cambridgeu materi nemškega rodu Irene Born (Irene je bila hči Nobelovega nagrajenca za fiziko Maxa Borna) in očetu Brinleyju Newton-Johnu, častniku MI5, ki je med drugo svetovno vojno zajel Rudolpha Hessa.

Leta 1954 se je družina preselila v Avstralijo, kjer je glava družine poučeval nemščino, mlada Olivia pa je počasi začela pevsko kariero. Že pri 14 letih je s sošolkami ustanovila dekliško skupino Sol Four, ki je bila sicer precej kratkega trajanja, in se kmalu prebila na program lokalnega radia in televizije. Nastopala je v oddajah The Happy Show, Go Show in v tekmovanju tipa "pokaži, kaj znaš" Sing, Sing, Sing, ki ga je vodila avstralska ikona 60. let Johnny O'Keefe. Zmaga na tekmovanju jo je popeljala v Veliko Britanijo, kjer se ji je kmalu pridružila tudi prijateljica Pat Carroll in skupaj sta ustanovili duet ter se podali na turnejo po angleških klubih.

Začetki z Dylanovim besedilom
Svoj prvi singel je Olivia za britansko založbo Decca Records posnela leta 1966, štiri leta pozneje pa se je pridružila skupini Toomorrow, s katero je leta 1970 posnela tudi album. Že leto pozneje je pevka – po razpadu skupine – posnela prvi samostojni album If Not For You, s katerim se je začel uspešen pohod na glasbene lestvice. Za tega je zaslužen tudi Bob Dylan, ki se je podpisal pod naslovno skladbo, ki je postala Olivijina prva mednarodna uspešnica.

Od countryja do Eurosonga
Zvezda je bila rojena. Dve leti zapored je bila izbrana za najboljšo britansko vokalistko, uspešna kariera pa jo je čakala tudi na drugi strani Atlantika, kjer je občinstvo začela osvajati s skladbo Let Me Be There leta 1973. Skladba je zasedla prvo mesto na pop in country lestvicah, kmalu pa si je Olivia izborila prepoznavno mesto tudi med izvajalkami countryja.

Leto pozneje je zastopala britanske barve na evrovizijskem tekmovanju s skladbo Long Live Love, ki sicer ni bila najbolj po njenem okusu. To je bilo tistega leta, ko je v Brightonu evropsko javnost najbolj prepričala ABBA z uspešnico Waterloo. Olivia je Britancem prinesla četrto mesto.

Sledila je uspešnica I Honestly Love You, balada, ki je postala Olivijin zaščitni znak, ter ji poleg najvišjih mest na lestvicah prinesla tudi grammyja za najboljšo skladbo leta in najboljšo popizvajalko. Čeprav si je v ZDA nakopala tudi nekaj "sovražnikov", ki so menili, da tuja poppevka ne sodi med prave country izvajalce, je leta 1974 zlahka pometla s konkurenco, ki so jo predstavljale Dolly Parton, Loretta Lynn, Kanadčanka Anne Murray in Tanya Tucker, ter postala country izvajalka leta. Tako si je počasi pridobila tudi podporo drugih vodilnih izvajalcev te glasbene zvrsti.

Slovo od countryja
Preselila se je v ZDA in se z albumom Have You Never Been Mellow redno pojavljala na tamkajšnjih pop in country lestvicah, a leta 1977 je začel njen ugled med ljubitelji countryja počasi plahneti.

Z briljantino v laseh
Že leto pozneje je za enega od vrhuncev Olivijine kariere poskrbel muzikal, v katerem je na velikem platnu zapela skupaj s takrat 24-letnim Johnom Travolto. Briljantina, ki bi ji zaradi skrbi producentov, da je pri skoraj 29 letih za vlogo srednješolke prestara, skoraj "ušla," je postala eden najbolj priljubljenih filmskih muzikalov vseh časov.

Album filmske glasbe se 12 tednov ni premaknil s prvega mesta lestvice, kar tri skladbe pa so se znašle med prvimi petimi – You're The One That I Want, Hopelessly Devoted To You in Summer Nights.

"Mislim, da si nihče ne bi mogel predstavljati, da bo film še po 40 letih priljubljen, da mi ga bodo ljudje ves čas omenjali in ga imeli še naprej radi," je leta 2017 komentirala v intervjuju za CNN. "To je pač eden od tistih filmov. Neverjetno srečo imam, da sem bila del te zgodbe. Toliko ljudem je prinesla zadovoljstvo."

Seksi himna aerobike
Desetletje se je prevesilo v 80. leta in v teh je posnela svoj najuspešnejši studijski album Physical. Naslovno pesem (Let's Get) Physical je pospremil videospot, ki je skladbo povzdignil do prave himne aerobike, trak za lase pa je postal obvezen modni dodatek tudi zunaj telovadnice. Pesem je zaradi sugestivnega besedila prepovedala cela vrsta radijskih postaj, a je vseeno deset tednov vztrajala na vrhu Billboardove lestvice. Album ji je prinesel četrtega grammyja.

V 80. letih je na velikem platnu še enkrat s precej manj uspeha ponovila sodelovanje s Travolto, komedijo Two of a Kind (1983) pa je seveda pospremil tudi album s filmsko glasbo. Nastopila je tudi v fantazijskem glasbenem filmu Xanadu, ki se je v zgodovino zapisal kot poslednja vloga Gena Kellyja. Film je bil sicer finančna polomija, njegova nosilna pesem, Magic, pa se je prebila na vrh lestvic.

Desetletje bujnih pričesk in podloženih ram je pevki prineslo še albume Soul Kiss (1985) in The Rumour (1988), proti koncu desetletja pa še Warm and Tender.

Bolezen, ki je začrtala Olivijino pot
Ko se je leta 1992 z zbirko Back To Basics – The Essential Collection 1971–1992 želela vrniti na oder, ji je to preprečila prva diagnoza raka na dojkah. Bolezen je premagala, odtlej pa energijo neutrudno usmerjala v spodbujanje raziskav, povezanih z rakom in drugimi boleznimi.

Večkratni spopad z boleznijo je vplival tudi na njeno nadaljnjo glasbo. Leta 1994 je posnela Gaia: One Woman's Journey, na katerem opisuje svojo težko pot. To pa je bil tudi prvi album, za katerega je vse skladbe napisala sama. Dobro desetletje pozneje je posnela album Stronger Than Before, nato pa še Grace And Gratitude.

Poleg še nekaterih drugih albumov, kot je na primer plošča z dueti večinoma avstralskih glasbenikov, je nadaljevala tudi svojo igralsko kariero. Med drugim je nastopila v It's My Party, drami o aidsu, in Del Shores' Sordid Lives. V zrelih letih je njena zvezda nekoliko zašla, a je še vedno nastopala – med drugim kot gostja v seriji Glee in v okviru rezidence v Las Vegasu.

Bolezen tudi ni bila edina tragedija v njenem življenju: leta 2005 je njen takratni partner Patrick McDermott izginil na ribiški plovbi ob obali Kalifornije. Njegovega trupla niso nikoli našli, neodgovorjena vprašanja pa so Olivio mučila še dolga leta. "S tem je zelo težko živeti," je leta 2006 zaupala Larryju Kingu. "To je bila najbrž najhujša stvar, kar sem jih kdaj doživela, pa sem preživela veliko."