Shelley Duvall je umrla v spanju na svojem domu v Teksasu. Zanjo so bili usodni zapleti, povezani s sladkorno boleznijo, je za medije potrdil igralkin partner, glasbenik Dan Gilroy. "Moja draga, krasna, čudovita življenjska partnerica in prijateljica nas je zapustila. Preveč trpljenja je bilo na koncu, zdaj je svobodna. Odleti stran, prelepa Shelley," ga navaja The Hollywood Reporter.

Shelley Duvall je bila znana predvsem po svojih sedmih sodelovanjih z velikim režiserjem Robertom Altmanom, ki ji je – po tem, ko mu je še kot študentka prekrižala pot na neki zabavi v Teksasu – dal tudi njeno prvo filmsko vlogo, in sicer v komediji Brewster McCloud (1970). Sledili sta še vlogi v njegovih filmih Kockar in prostitutka (McCabe & Mrs. Miller, 1971) in Tatovi (Thieves Like Us, 1974), nato pa veliki preboj v Nashvillu (1975).

Ker je vloga požela tople odzive, jo je Altman nato angažiral še za komedijo Buffalo Bill in Indijanci (Buffalo Bill and the Indians, 1976) in za detektivski film Tri ženske (3 Women, 1977). Ta ji je prinesel nagrado za najboljšo igralko v Cannesu in nominacijo za nagrado bafta.

Plodovito sodelovanje
Leta 1977 je na vprašanje, zakaj vedno znova dela z Robertom Altmanom, za The New York Times odgovorila: "Ponuja mi hudičevo dobre vloge. Niti dve si še nista bili podobni. Veliko zaupanja ima vame, pa tudi spoštovanja do mene, nikoli me ne omejuje ali ustrahuje, rada ga imam."

"Spomnim se prvega nasveta, kar mi jih je kdaj dal: 'Ne jemlji se preveč resno.' Včasih postanem preveč egocentrična, potem pa mi na pamet pade ta modrost in bruhnem v smeh."

Leta 1977 je v klasiki Woodyja Allena Annie Hall upodobila novinarko revije Rolling Stone. Na snemanju je spoznala glasbenika Paula Simona, s katerim sta bila nato par naslednji dve leti – dokler je ni zapustil zaradi njene prijateljice, igralke Carrie Fisher. O tem jo je menda obvestil, ko se je vkrcavala na letalo za London, kjer jo je čakalo snemanje Izžarevanja; jokala je celoten polet.

Kalvarija na snemanju Izžarevanja
Vloga v Treh ženskah je bila tista, ki je pritegnila pozornost Stanleyja Kubricka: režiser jo je izbral za vlogo Wendy Torrance v ekranizaciji slavnega romana Stephena Kinga, Izžarevanje. (V novem slovenskem prevodu Marka Košana roman sicer poznamo kot Sijanje.) Wendy preživlja zimo v odročnem hotelu Overlook, v družbi sina Dannyja (Danny Lloyd) in moža Jacka (Jack Nicholson), ki se mu postopoma vse bolj meša.

Film so v Veliki Britaniji snemali več kot leto dni in znane so anekdote o tem, kako je pregovorno zahtevni in pedantni režiser Shelley Duvall potiskal čez meje njenih psihičnih in telesnih zmogljivosti. Nekatere prizore je morala ponavljati več kot stokrat: prizor s kijem za bejzbol je s 127 ponovitvami prišel v Guinnessovo knjigo rekordov kot največkrat ponavljan filmski prizor z dialogom.

Leta pozneje je spregovorila o tem, kako travmatična je bila zanjo izkušnja snemanja. "Po nekaj časa se tvoje telo upre. Sporoča ti: 'Nehaj mi to delati. Nočem jokati vsak dan.' In včasih me je že samo ta misel lahko spravila v jok. Da se zbudiš v ponedeljek zjutraj in ugotoviš, da boš cel dan jokala, ker je to pač na urniku – ob tem sem kar bruhnila v solze. 'Ne, ne morem, ne morem,' sem si govorila. Pa sem vseeno zmogla. Ne vem, kako. Tudi Jack mi je to rekel. Komentiral je: 'Ne vem, kako zmoreš.'"

Za revijo People je povedala tudi: "Nikoli ne bom več dala toliko sebe. Če hočeš povzročati bolečino in temu reči umetnost, izvoli, ampak ne z mano."

V popkulturi se je pozneje uveljavilo prepričanje, da je Shelley Duvall iz filmske industrije iztopila zaradi svoje izkušnje s Kubrickom, a njen uspešna kariera tudi po Izžarevanju dokazuje, da to ne drži.

Med njene markantnejše vloge štejemo tudi fantazijsko avanturo Terryja Gilliama Razbojniki za vse čase (Time Bandits, 1981) in komedijo Roxanne, v kateri je nastopil tudi Steve Martin. Ob Robinu Williamsu je v Altmanovi igrani različici Popaja nastopila kot kultna stripovska junakinja Olive Oyl.

"Najiskrenejši obraz" sedemdesetih
Kultni kritik Roger Ebert je leta 1980 o Shelley Duvall zapisal, da "je videti in zveni kot skoraj nihče drug ... Čisto mogoče je, da je igrala več različnih tipov vlog kot skoraj katera koli druga mlada igralka v sedemdesetih. (...) V vseh svojih vlogah je odprta, kot da se nekako ni vrinilo nič med njen iskreni obraz in naše oči – nobena kamera, noben dialog, nobena ličila ali metoda igre – samo spontano se je prelevila v lik."

V osemdesetih je bila Shelley Duvall producentka antologijske otroške serije, ki je nastajala po predlogi klasičnih pravljic; posamezne dele, denimo Faerie Tale Theatre, Tall Tales & Legends, Nightmare Classics in Bedtime Stories, so režirali kultni režiserji, tudi Tim Burton, Francis Ford Coppola in Ivan Passer; pod njihovimi taktirkami so med drugim nastopili Robin Williams, Jamie Lee Curtis, Elliot Gould, Laura Dern, Molly Ringwald in Ed Asner.

Čez Hollywood je naredila križ
Potem ko je sredi devetdesetih sklenila Hollywood obesiti na klin in se je vrnila v Teksas, je Shelley Duvall nastopila še v srhljivki Stevena Soderbergha The Underneath (1995) in v Portretu neke gospe (1996) režiserke Jane Campion. Dokončno se je upokojila leta 2002.

Čeprav je živela odmaknjeno od javnosti (ali pa morda ravno zato), je veliko prahu dvignilo njeno gostovanje v pogovornem šovu Dr. Phila leta 2016, kjer je razkrila, da ima težave z duševnim zdravjem in prosila javnost za pomoč. (Televizijski psiholog je bil deležen številnih ostrih kritik, češ da senzacionalizira resno zdravstveno težavo.)

Leta 2021 je k njej v Teksas odpotoval novinar The Hollywood Reporterja; takrat se je z naklonjenostjo in nostalgijo spominjala svoje filmske kariere, kazalo pa je tudi, da je v lokalni skupnosti kljub svoji ekscentričnosti zelo priljubljena.