Španska igralka Marisa Paredes je umrla 17. decembra v svojem rodnem Madridu, je po poročanju francoske tiskovne agencije AFP sporočila Španska filmska akademija.

Slovo Almodovarjevega dekleta
Igralka, ki je skozi dolgoletno kariero nastopila v več kot 75 filmih, je bila v domovini znana kot una chica Almodóvar, torej Almodovarjevo dekle. "Španska kinematografija je izgubila eno najbolj ikoničnih igralk, Mariso Paredes," je v izjavi zapisala Španska filmska akademija. Njeno igralsko delo so sestavljale močne, ambivalentne, strte, strastne, enigmatične in zelo človeške ženske, so še dodali. Igralka je bila sicer med letoma 2000 in 2003 tudi predsednica akademije.

S polnim imenom María Luisa Paredes Bartolomé se je rodila 3. aprila 1946 v delavskem predelu Madrida. To je bil čas, ko si je država opomogla od uničujoče državljanske vojne, ki je vihrala med letoma 1936 in 1939 pod Francovo diktaturo. "Moja poklicanost se je rodila z mano ... vendar je imela veliko opraviti s sosesko, v kateri sem živela, blizu gledališča," je dejala nekoč za filmsko akademijo.

Od najstniške vzornice v domovini do mednarodno čislane igralke
Svojo prvo vlogo je odigrala pri 14 letih v filmu 091 Policia al Habla (091 Policija govori!), ki ji je v domovini prinesla status najstniške vzornice. Mednarodno slavo ji je leta 1983 prinesla vloga nune Manure v filmu Entre Tinieblas (Mračne navade). To je bil njen prvi film v Almodovarjevi režiji, ki je pomenil tudi začetek njunega dolgoletnega in izjemnega sodelovanja. Med drugim je nastopila v njegovih filmih Tacones lejanos (Visoke pete, 1991), La flor de mi secreto (Cvet moje skrivnosti, 1995), Todo sobre mi madre (Vse o moji materi, 1999) in La piel que habito (Koža, v kateri živim, 2011).

Marisa Paredes je bila dvakrat nominirana za osrednjo špansko filmsko nagrado goya. Prvič leta 1988 za stransko vlogo v filmu Cara de acelga (Obraz blitve) v režiji Joseja Sacristana, drugič pa še leta 1996 za glavno vlogo v prej omenjenem filmu Cvet moje skrivnosti. Leta 2018 so jo ovenčali s častno goyo. Med drugim je nastopila tudi v celovečercih La vita è bella (Življenje je lepo) italijanskega režiserja in igralca Roberta Benignija iz leta 1997 ter El espinazo del diablo (Hudičeva hrbtenica) mehiškega režiserja Guillerma del Tora iz leta 2001.

Nežna vedrina, ki jo je "zanetila z enim samim pogledom svojih svetlih oči"
Španski premier Pedro Sanchez je Mariso Paredes ob njenem slovesu označil za eno najpomembnejših španskih igralk vseh časov. "Njena prisotnost v kinu in gledališču ter njena zavezanost demokraciji bosta zgled za prihodnje generacije," je med drugim še zapisal na omrežju X. Gilles Jacob, nekdanji predsednik filmskega festivala v Cannesu pa je v svojem zapisu poudaril njeno mirno eleganco, "tisto nežno vedrino, ki jo je zanetila z enim samim pogledom svojih svetlih oči".

Marisa Paredes je bila ob Almodovarju tudi med več kot 250 podpisniki odprtega pisma, s katerim so kulturniki iz Španije, Portugalske in Latinske Amerike oktobra letos pozvali špansko vlado k uvedbi embarga na trgovino z orožjem Izraelu.