Foto: EPA
Foto: EPA

Zanimalo nas je, zakaj je zgodovina žensk do konca devetdesetih let 20. stoletja ostajala na obrobju interesov slovenskega zgodovinopisja in zakaj je bil prag med javnim in zasebnim pri nas vse do 19. stoletja za ženske neprehoden. Kako pomembno je bilo leto 1919, ko je ženskam vrata odprla ljubljanska univerza in zakaj se poklicem, ki se feminizirajo, nižata socialni status v družbi in nagrada za opravljeno delo?

Leta 1857 naj bi se prav 8. marca delavke v New Yorku uprle nečloveškim delavskim razmeram, zato je postal simbol boja za ženske pravice. Zgodovinarka Marta Verginella poudarja, da je to dan kritičnega premisleka o tem, kje smo oziroma kaj moramo še doseči na področju pravic žensk in vseh tistih civilizacijskih kanonov, ki so nujni za civilno življenje.

Oddaja Panoptikum, ki v razpravi med štirimi gosti razpira aktualna kulturnopolitična, humanistična in filozofska vprašanja, se v marcu posveča ženskemu gibanju.

Kakšna je podoba feminizma danes? Feministično gibanje postane zrelo v trenutku, ko se zave svoje notranje razcepljenosti, ko je zmožno vzpostaviti refleksijo in distanco do samega sebe. Filozofinja Eva Bahovec pravi, da je razkrivanje spolnega nasilja nad ženskami z gibanjem Jaz tudi doseglo visoko stopnjo civiliziranosti in je vse bolje pravno sankcionirano, obenem pa se to gibanje umešča v daljšo tradicijo feminizma kot razsvetljenskega gibanja. Tako kot je bilo v razsvetljenstvu pomembno geslo Drzni si vedeti! ali Drzni si uporabljati lastni razum!, bi lahko to geslo danes preimenovali v Drzni si povedati! in se upreti heteronomni avtoriteti. Poudarja pa, da je tako kot z vsakim feminističnim projektom in vidikom to tudi dvorezen meč: Komu se upiramo? Zakaj? Kako? "Razmislek o tem, kaj res pomeni prelom, kaj pa je lahko v kontekstu daljše zgodovine feminizma nekaj problematičnega, nam še ostane. Vsekakor se je pomembno soočati z nasiljem nad ženskami, to je prioritetna naloga."

Sorodna novica Prva knjiga o pogumnih avtoricah, ki so pred 120 leti poskrbele za mali novinarski čudež

Ženska emancipacija je v Evropi konec 19. stoletja postala civilizacijski kanon. Pri vpeljavi emancipacijskih idej v slovenski prostor je pomembno vlogo odigral časopis Slovenka, ki je izhajal v Trstu med letoma 1897 in 1902. Revija je že v svojih prvih številkah zagovarjala pravico žensk do visokošolske izobrazbe. Marta Verginella meni, da je bila mreža, ki jo je uspelo oblikovati pobudnicam Slovenke, izredno razvejena in pomembna in da je bilo število bralk in bralcev za tisti čas razmeroma veliko. "Kozmopolitizem snovalk Slovenke je izjemno pomemben, ker nam pokaže takratni miselni svet tistih, ki so se zavzemali za žensko emancipacijo in za širjenje ženskih pravic."

Pot pridobivanja ženskih pravic je dolgotrajna. Marta Verginella je dejala: "Zgodovina žensk je polna tako napredovanja in razvoja kot tudi nazadovanja. Čas po drugi svetovni vojni je kljub vsem kontradikcijam, ki jih poznamo iz takratne politične zgodovine, nedvomno čas nekega upanja v radikalno spremembo – ne samo družbe in gospodarstva, ampak tudi v spremembo družinskih odnosov." Zgodovinarka Ana Cergol Paradiž, ki se ukvarja s pravico ženskega izrekanja o sebi in lastnem telesu, meni, da je imela Jugoslavija pomembno vlogo pri vzpostavljanju reproduktivnih pravic žensk.

Literarna zgodovinarka Katja Mihurko Poniž, ki raziskuje žensko literarno avtorstvo, poudarja, da bi moralo biti več avtoric vključenih v učne načrte in različne raziskave. Večkrat bi se moralo o ženskah razpravljati tudi pri podeljevanju nagrad. "Kajti velikokrat slišimo, da izbirajo moške nagrajence zato, ker žensk sploh ni med kandidatkami. Osmi marec je zame dan, ko premislim o tem, kako so pravice, ki jih imamo, nekaj krhkega. Kako so se zanje v zgodovini ženske borile in kako so jih lahko tudi hitro izgubile."

Žensko vprašanje?