Priča, nov ruski film, ki je nastal z državnimi sredstvi, je prvi igrani celovečerec o napadu na Ukrajino pred letom in pol; v ruskih kinematografih ga predvajajo že od sredine avgusta. V filmu so ukrajinski vojaki prikazani kot nasilni neonacisti, ki mučijo in ubijajo tudi svoje lastne ljudi. (Eden od njih v filmu celo nosi majico s Hitlerjevo podobo, spet drug odkrito jemlje droge in tako naprej.) Protagonistov mladi sin se na neki točki na glas sprašuje: "Mar ni Ukrajina del Rusije?"

Drugače povedano: vsi poudarki, ki jih Kremelj ponavlja že od samega začetka vojne, so bili tokrat zapakirani v igrani film. Distribucija Priče je prvi sad iniciative ruskega ministrstva za kulturo, ki je napovedalo, da bo podprlo produkcijo filmov o ruski vojaški operaciji v Ukrajini.

Ljudje nočejo razmišljati o vojni
Odgovor na vprašanje, ali bo rusko občinstvo tovrstne filme dejansko hodilo gledat, ni enoznačen. Podobni propagandni filmi so v preteklosti že bili popolna finančna polomija. Sociologi obenem ugotavljajo, da zanimanje javnosti za vojno v Ukrajini pojenjuje in da se hočejo Rusi v svojem vsakdanu čim bolj izogniti turobnim poročilom in vestem s fronte. "Anketiranci nam redno odgovarjajo, da jim vse skupaj predstavlja velik stres in bolečino," je za tiskovno agencijo AP povedal Denis Volkov z neodvisne javnomnenjske agencije Levada Center. Nekateri Rusi pravijo, da se s tem stresom spopadajo tako, da "se ne pogovarjajo, ne gledajo in ne poslušajo" poročil o Ukrajini.

Film je v propagandni mašineriji pomemben medij za širjenje domoljubnih sporočil: v drugi svetovni vojni sta filme producirali tako nacistična Nemčija kot tudi Italija, takoj po vojni tudi ZDA. V Severni Koreji sta ljubljeni vodja Kim Il Sung in njegov naslednik Kim Džong Il bedela nad redno produkcijo propagandnih filmov.

Na Srednjem vzhodu je imel tak pristop mešane rezultate. Državljanska vojna v Siriji je v zadnjem desetletju postala redna tema v žajfnicah, ki v nekaterih primerih odkrito izražajo podporo predsedniku Bašarju al Asadu. Iran redno finančno podpira filmske projekte, ki poveličujejo konservativce in paravojaške sile v regiji, ki jih iranski režim podpira.

Rekordna sredstva za rusko filmsko industrijo
V Rusiji propagandna umetnost trenutno ni posledica spontanega izbruha čustev: oblasti so že večkrat javno izrazile svojo namero, pripeljati zgodbo o vojni v Ukrajini na velika platna. Predsednik Putin je ministrstvu za kulturo naročil, da je treba zagotoviti kinodvorane, kjer se bodo predvajali dokumentarci o "posebni vojaški operaciji", kar je še vedno uradna terminologija Kremlja. Pri deljenju državnih sredstev imajo prednost projekti na temo "junaštva in nesebičnosti ruskih vojakov" v Ukrajini ter "boja proti novodobnim manifestacijam nacistične in fašistične ideologije".

Letos ima ruska filmska industrija na razpolago rekordno velik znesek: 30 milijard proračunskih rubljev (skoraj 300 milijonov evrov). Ruska filmska produkcija je tradicionalno v veliki meri odvisna od državnega financiranja. Ruski filmski kritik Anton Dolin je situacijo opisal kot "sprevržen sistem, v katerem je država glavni in najbogatejši producent". Pojasnil je tudi, da mora vsak film od ministrstva za kulturo pridobiti licenco za predvajanje – kar pomeni, da se da "cenzurirati" tudi filme, ki niso nastali z državnim denarjem.

Filmski trendi za naslednja leta
Če pogledamo malo širše, ruska filmska industrija do lanskega leta ni kazala pretiranega zanimanja za ustvarjanje filmov o vojni z Ukrajino – od leta 2014 je bilo tej temi posvečenih okrog deset filmov, čeprav je vsako leto nastalo več sto celovečercev. Ivan Filipov iz produkcijskega podjetja AR Content napoveduje, da bo to število zdaj naraslo – poleg Priče sta v nastajanju vsaj še dva sorodna filma. Domobranec bo denimo zgodba o moskovskem umetniku, ki se odloči pridružiti separatistični vstaji v Ukrajini; na klin mora obesiti svoje boemsko življenje v prestolnici.

Misija Ganges bo zgodba o ruskih vojakih, ki skušajo rešiti skupino indijskih študentov, ki so ostali ujeti v Ukrajini, ko je izbruhnila vojna. Mesto je "v rokah ukrajinskih nacionalistov", razkriva napovednik, "ki povzročajo kaos in so na lovu za študenti".

Ameriške konkurence skoraj ni
V ruskih kinematografih trenutno zaradi umika hollywoodskih studiev tudi ni Marvelovih in podobnih blockbusterjev, ki bi lahko konkurirali tovrstnim projektom. Ameriški filmi med ljudi sicer še vedno prikapljajo v obliki piratiziranih kopij, kinematografi pa vrtijo nekatere manjše ameriške in evropske produkcije.

Trenutno zelo priljubljeni v Rusiji so domači filmi, ki ponujajo možnost pobega in sprostitve. Čeburaška, pravljica s kultnim sovjetskim animiranim likom v glavni vlogi, je bila okrog novega leta neverjetna uspešnica – zaslužila je skoraj sedem milijard rubljev (69 milijonov evrov). Tak zaslužek je bil do tistega trenutka skoraj nepredstavljiv, a režiserji so hitro dojeli sporočilo. Nastalo je več novih priredb sovjetskih klasik in pravljično obarvanih zgodb. "Industrija je prišla do zaključka: Rusi se hočejo kar najbolj zamotiti in pozabiti na vsakodnevno rutino. Velik odpor imajo do filmov o vojni," povzema Filipov.

O tem priča tudi recepcija Priče; o filmu mediji niso obsežno poročali, anketa v moskovskem multipleksu pa je pokazala, da je večina ljudi prišla gledat nekaj drugega, "čeprav si na neki točki Pričo nameravajo ogledati". V prvem koncu tedna predvajanja je film zaslužil samo 6,7 milijona rubljev (63 tisoč evrov).

Zgodovinarki Ruth Ben-Ghiat z Univerze v New Yorku, ki se ukvarja s študijem avtoritarnih režimov in propagande, se to ne zdi presenetljivo. "Ko je avtoritarec v defenzivnem položaju ter zapleten v vojno, ki se ne odvija po načrtih, filmi, ki nastajajo z namenom indoktrinacije, pogosto niso zelo dobri."