S filmom V hiši iz lave se nocoj v Slovenski kinoteki začenja retrospektiva filmov portugalskega filmskega ustvarjalca Pedra Coste, ki jo pripravljajo v sodelovanju s festivalom Kino Otok.

Pedro Costa (1958) je eden izmed prepoznavnih portugalskih režiserjev s svojevrstno estetiko in filmskim pristopom, ki prevprašuje razmerje med strogim formalizmom in pripovedno strukturo. Njegovi filmi so bili večkrat nagrajeni na prestižnih evropskih festivalih.

Filmov Coste ne pozabimo zlahka, je med drugim zapisala programska sodelavka kinoteke in glavna selektorica filmskega programa Kina Otoka Varja Močnik. Gledalca "ne 'peljejo', ne vodijo ga za roko ali za srce, temveč brskajo po njem, kakor avtor neutrudno brska po snovi, tisti povsem stvarni in tisti raznovrstnih duševnih stanj in procesov svojih junakov", je prepričana.

Prvi filmi Coste, nastali konec 80. in zlasti v 90. letih preteklega stoletja, so bili, kot je spomnila Varja Močnik, narativni, posneti na klasičen način: filmi s profesionalnimi igralci, razmeroma klasičnim dramaturškim tokom, s številčno filmsko ekipo, posneti v omejenem časovnem obdobju in na filmski trak. A potem sta njegovo pot začrtala dva pomembna mejnika, ki do danes določata, kaj snema in kako.

Prelomna trilogija o Fontainhasu
Ko je na enem izmed Zelenortskih otokov leta 1994 snemal V hiši iz lave, so ga ob vrnitvi na Portugalsko številni otočani prosili, naj njihovim bližnjim odnese pisma in darilca. Ko je prispel v Lizbono, je pošto dostavil v danes porušeno barakarsko sosesko Fontainhas, kjer je bivala priseljenska skupnost. Ljudje v tem okolju, oropani temeljnih pogojev za dostojno preživetje, so ga popolnoma prevzeli. In tam je do danes ostal, kjer še vedno snema z njimi.

Kot prostor – soseska Fontainhas – so stalnica Costovih filmov tudi njeni prebivalci – njegovi junaki. Isti ljudje prehajajo iz filma v film v različnih vlogah, različnih manifestacijah sebe. Med njimi je tudi Ventura, ki ga je Costa prvič srečal med snemanjem filma V Vandini sobi leta 2000. Pozneje je postal osrednji lik filmov Mladost na pohodu (2006), Naš človek (2010) in Konj po imenu denar (2014), nastopa pa tudi v zadnjem, Vitalina Varela (2019). Ventura pooseblja izkušnjo, zgodovino in spomin migrantske skupnosti, je zapisala Varja Močnik.

Drugi pomemben preobrat se je zgodil, ko je Costa kupil majhno digitalno videokamero in posnel film V Vandini sobi. Okusil je okretnost, ki jo je prej, na snemanjih z veliko filmsko ekipo, pogrešal. Odtlej vse filme snema na digitalno kamero z le majhno skupino sodelavcev.
Pomembna prvina Costovih filmov je tudi čas – brskanja, snemanja, filma. Po besedah Varje Močnik Costa čas vidi kot zaveznika pri procesu ustvarjanja, ki ga je treba spoštovati in biti vzajemno na njegovi strani. Potrebuje ga, da si ogleda vse plati snovi, ki jo obravnava, da razmisli, kako jo prevesti v film.

V okviru retrospektive bodo poleg omenjenih filmov prikazali tudi dokumentarec Sacavem (2018) režiserja Julia Alvesa, ki jim ga je po besedah Varje Močnik priporočil sam Costa. Film, ki temelji na vizualni in zvočni pokrajini Costovih filmov in ga spremljajo režiserjeva razmišljanja, "je okno v filmski svet mojstra – spoznamo, kako njegovi filmi nastajajo, a tudi, kako jih zaznavamo", je še zapisala.