pankerje zapirali; zato je menda Udba nadzorovala glasbenike, ki so izvajali ameriško glasbo. Po poteh glasbene zgodovine se bo sprehodil nov domači dokumentarec, Revolucionarne zabave naših mladosti.

Je bil punk bolj revolucionaren od rocka? So bili hipiji v šestdesetih pogumnejši od poznejših generacij mladih? Je narodno-zabavna glasba punk današnjega časa? To je le nekaj vprašanj, ki jih avtor dokumentarnega filma Revolucionarne zabave naših mladosti Zvezdan Martič postavlja ljudem, ki so osebno ustvarjali ali spremljali dogajanje v različnih povojnih obdobjih. Na prvem programu Televizije Slovenija si lahko film ujamete danes ob 21.30.

Pregled različnih mladosti Martič začne po drugi svetovni vojni, ko so mladi obnavljali porušeno domovino, sklene pa ga z ero medmrežja, ki sedanjo mlado generacijo dela najbolj drugačno od predhodnih. Pri delu se je lahko naslonil na bogato arhivsko gradivo TV Slovenija.

Vsaka generacija je imela svoje značilnosti, svojo glasbo, slog oblačenja, pričeske, svoje želje in potrebe in svoje subkulture. In najpogosteje se je upor prejšnji generaciji, staršem, oblastem, državi dogajal v okviru prostega časa, druženja, zabav. Ljudje v skupinah so močnejši, pogumnejši, glasnejši in zato lažje zahtevajo spremembe. In vsaka oblast to ve, zato skuša nadzorovati večje skupine mladih, njihove zabave in tiste, ki nanje vplivajo in jih združujejo. Vseeno pa današnja mladina revolucionarnih genov ni izgubila, ampak samo čaka na priložnost, predvsem pa na pravo potrebo po spremembah, je prepričan Martič.

V dokumentarnem filmu sodelujejo številni glasbeniki (Kameleoni, Buldožer, Pankrti, Šank rock, Ali En, Modrijani, N'Toko, Koala Voice …), glasbeni uredniki, promotorji, menedžerji in drugi, ki so revolucionarne zabave različnih obdobij ustvarjali ali spremljali in delijo z gledalci svoje spomine, predvsem pa analizirajo takratna obdobja in jih primerjajo z današnjim časom.

Dokumentarni film je nastal v okviru dokumentarnega programa Televizije Slovenija. Kot montažer je bil del ekipe Matjaž Jankovič, snemalec je bil Aleš Živec, producent Matjaž Ham, tajnica režije Ana Magajna, producent programa Jaka Hemler, urednik programa Andraž Pöschl, odgovorna urednica KUP pa Živa Emeršič.

Še pred premiero svojega filma nam je Martič odgovoril na nekaj glasbeno obarvanih vprašanj.

Razmislek o "revolucionarnih" glasbenih žanrih je v dokumentarcu najbrž le ozadje, na katerem naslikate družbene in politične razmere različnih zgodovinskih obdobij. Sta upor in oporečništvo ključen element vsake družbe?

Brez uporništva ne bi bilo sprememb, ne bi bilo razvoja. Po drugi strani pa se posameznik lahko upira, težko pa spremeni razmere, sistem, oblast. Za to je potrebna množica. In okoli glasbe, zabav je vedno množica. Tako v dokumentarcu ne govorim o glasbi, ampak o množici, ki je nastala okrog glasbe in povzročila spremembe. Včasih samo menjavo pričeske, drugič razpad države.

Kaj je bila najbolj revolucionarna gesta slovenske glasbe? Oziroma, kateri izvajalec je imel največjo vlogo pri družbenih spremembah? Pankrti, Laibach? Partizanske pesmi NOB?

Ravno v tem je najbolj skrit odgovor dokumentarca. Šele razmislek po ogledu in iskreno dojemanje sebe in svoje generacije bo pojasnil, zakaj ne morem odgovoriti na to vprašanje.

Je današnja urbana mladina, ki je - na presenečenje starejših generacij - posvojila domačo narodno-zabavno glasbo, po vašem mnenju enako revolucionarna kot nekdo, ki je pred štiridesetimi leti odkril pank? Je to enaka uporniška klica, le v drugačni manifestaciji?

V filmu na to vprašanje odgovarjajo vsi sodelujoči, odgovori pa so mavrični, od najglobljega razočaranja do ponosa nad splošno revolucionarnostjo današnje mladine. Jaz osebno sem se naučil, da tisti trenutek, ko začneš kritizirati mladino, ne razumeš več sveta, si ne le star, ampak tudi zastarel.

Glasba je od nekdaj pomenila izraz družbene in kulturne identitete; v obdobjih tranzicij in kriz ta identiteta pomeni tudi upor proti represiji in statusu quo. Zdi se, da absolutno živimo v času svetovnih političnih in družbenih premikov, ki jih v glasbo najbolj aktualno preslikava hiphop (npr. Kendrick Lamar). Katera zvrst slovenske glasbe pa najbolj odraža resničnost, v kateri živimo pod Alpami?

Brez dvoma narodno-zabavna glasba s svojimi podzvrstmi. In to ne Modrijani, Čuki in podobni profesionalni, v svoji zvrsti kakovostni ansambli. Razne ''štance'', ''turbo'' izpeljanke, ''hopa-cupa'' in podobno ...

V glasbenem svetu vas poznamo predvsem kot tekstopisca, v prvi vrsti za pesmi Tinkare Kovač. V čem je skrivnost popuspešnice? Ravno prav spevna, ravno prav repetitivna? Včasih so besedila za slovenske popevke pisali pesniki, danes domači hit konstituira verz "Meduze, meduze, izza čoška jih čaki" ...

Če bi se dalo skrivnost opisati, bi to formulo vsi uporabljali in potem ne bi nihče uspel (Smeh). Verjetno je tako kot v večini stvari – pravi trenutek, pravo mesto, prava oseba … in veliiiiiiko sreče. Ne bi preveč poveličeval pesniških popbesedil in dajal v nič nepesniških. Gre pač za neko zvrst in nekomu to leži, drugemu ne, nekdo zna, drug ne, nekomu uspe, drugemu pač ne. O besedilih, ki jih navajate, pa so pred mnogimi leti tekle debate tudi v primetime televizijskih oddajah in ne bom pozabil, kako so avtorji takšnih besedil s svojo glasnostjo in neumnostjo povozili Zorana Predina in njegova besedila ... Zato bom raje preklopil kanal, kot pa začel debato!

Imate kako anekdoto o uporništvu, povezano z glasbo, iz lastnega življenja?

Z glasbo je seveda povezana tudi obleka. V glasbeni šoli sem igral violino, to pa ni spremenilo dejstva, da sem bil roker. Roker pa ne more hoditi okrog v na črto zlikanih hlačah. Zato sem imel pred blokom pod stopnicami skrito vrečko s kavbojkami in vsakič sem se po odhodu od doma na skrivaj preoblekel ... (Smeh).

Dobri stari časi, Otroci iz socialističnega bloka, Kam so vse tovarne šle ... Na prvi pogled bi iz tem, ki jih izbirate za svoje dokumentarne filme, lahko sklepali, da ste nostalgičen človek. Verjetno pa to, oziranje v preteklost, ni samo preprosto obujanje spominov. Historia magistra vitae est, je zapisal že Cicero. Kaj je tista najpomembnejša reč, ki so jo naši stari starši že vedeli, mi pa smo jo že pozabili?

Če dodate še ''Mediji v času vojne'', boste ugotovili, da sem zaključil trilogijo v petih delih: življenje naših staršev, naše otroštvo, naša mladost, naša služba in naša država. Mislim, da je v teh dokumentarcih veliko vedenja različnih generacij o življenju. Eden od naukov je brez dvoma, da se generacij med sabo ne da tako enostavno primerjati ali kopirati izkušenj. Drugi, še pomembnejši, pa ni političen, čeprav je iz ust politika: ''Sreče človeku ne more dati niti država niti sistem niti politična stranka. Srečo si lahko človek ustvari samo sam.'' (Edvard Kardelj).

Dokumentarni film v Hollywoodu (in svetu) trenutno doživlja preporod oziroma je deležen večje pozornosti v mainstreamu. Pri nas pa se, nasprotno, produkcija televizijskih dokumentarcev krči. Še v osemdesetih in devetdesetih je bil dokumentarni program, denimo, veliko pomembnejši, zajetnejši del RTV-jevske produkcije. Čemu pripisujete te trende?

Dokumentarci so brez dvoma pomembna zvrst, imajo trajno informativno, izobraževalno pa tudi umetniško vrednost. Hollywood ima svoje poglede - ve, kaj gre v promet. O naši hiši pa ne bom razpravljal.

Obstaja kak avtor, ki si ga v dokumentarističnem žanru jemljete za vzor?

Še pri popularni glasbi, katere pomemben del so idoli, vzorniki, nikoli nisem imel nekoga, ki bi ga hotel kopirati ali mu biti podoben. Na drugih področjih imam to lastnost še bolj izraženo. Ne vem, je to dobro ali slabo ...