V torek ob 21.00 boste na 1. programu TV Slovenija prvič lahko pokukali v Polne vreče zgodb - tak je namreč naslov novega dokumentarca Izobraževalnega programa. Zgodbo o damskih oblekah, starih zavesah in pisanih predpasnikih, ki jih skupina deklet iz Jurovskega Dola spreminja v vreče, torbe in torbice, je v scenarij prelila avtorica ideje, mlada pisateljica Nataša Kramberger, sicer pa je film nastal pod režijsko taktirko Hanke Kastelicove, ki o projektu pripoveduje z neizmerno toplino.

Po študiju na sloviti praški Filmski akademiji (FAMU), kjer je spoznala svojega zdajšnjega moža in sodelavca, snemalca Bojana Kastelica, je režiserko življenje pripeljalo v Slovenijo. S tem se ji je nekako odprlo obzorje: "Prišla sem leta 1985, ko pri nas na Češkem komunizmu ni bilo videti konca. Tukaj sem čutila precejšnjo svobodo v izrazu - kar sicer ni vedno enostavno, saj si včasih kaj želiš povedati tudi med vrsticami ..." Odločitev za selitev korenin vseeno ni bila pretežka. "Celo svoje življenje sem gledala svojega očeta, ki se je na Češko priselil iz Bolgarije in je imel ves čas pred očmi misel, kaj bi bilo, če bi bil ostal v Bolgariji. Moj mož je zelo vezan na te kraje in zdaj, po 25 letih, so tudi moj dom."

A vendar - dragoceni element "tujosti", zaradi katerega lahko svojo drugo domovino in njene prebivalce vidi z določeno distanco, ki je Slovenci sami do sebe nimamo, ostaja. "Mislim, da je to velika prednost, ker imam vedno še ta 'drugi pogled'. To mojo pozornost izostruje na stvari, ki jih Slovenci jemljete za samoumevne. 'Imamo lepo naravo, dobro življenje, to je pač tako.' Ne, ni 'pač tako', tega nimajo vsi. Veliko filmov sem posnela v slovenski naravi, ki me je čisto očarala."

Kaj projekt Polne vreče zgodb sploh je?
Gre za vreče, torbe, žaklje in torbice, sešite iz rabljenega blaga, ki so ga predtem uporabljali v Slovenskih goricah. Obledele zavese, obrabljeni prti, stare srajce in zdelane posteljnine so postale vreče za nakupovanje, torbe za v kino, torbice za v opero ...

Posebnost vreč je, da vsaka nosi svojo zgodbo, ki pove, kaj je bilo nekoč blago, iz katerega je sešita. Vse zgodbe napiše Nataša Kramberger, gre pa za posebni eksperiment: pisatelj kot ulični umetnik, pisatelj kot čuvaj ustnega izročila in kulturne dediščine, kot ekolog, kot družbeni aktivist ...

"S projektom sem se srečala zahvaljujoč Televiziji Slovenija oz. mariborskim kolegom, ki so pred dvema letoma v studio povabili Natašo Kramberger, ki me je takoj zelo pritegnila," se spominja Kastelicova. "To je bilo eno tistih juter, ko se človek pač pripravlja in ima televizijo prižgano samo v ozadju. In naenkrat se pojavi to bitje, ki zna tako lepo pripovedovati. Ker imam zelo rada zgodbe o malih krajih in sem si že nekaj časa želela spet narediti kaj takega, se mi je zdelo, da so zgodbe Natašinih vreč material za dokumentarec. Kakšen teden pozneje sem jo poklicala, in ko sem se z njo dobila, ugotovila, da je tudi pisateljica ter da se izjemno lepo izraža."

Film, ki se je na koncu "sestavil" sam
Prvotni načrt je bil, da bosta scenarij napisali skupaj. "Jaz imam še vedno rahel strah pred vašim jezikom. Po 25 letih si še vedno zelo težko upam napisati nekaj po svoje, čeprav sem v dramaturškem delu precej močna. Nataša pa po drugi strani ni imela nikoli prej stika s filmom, zato sva sklenili scenarij napisati s skupnimi močmi. Potem, ko sva nekaj časa razmišljali, je predlagala, da bi nekaj poskusila po svoje - in ustvarila je scenarij, ki me je zelo intenzivno nagovoril; v njem sem videla celo zgodbo. Od takrat dalje je bila ona scenaristka in jaz režiserka. Sicer pa pri dokumentarnem filmu scenarij nikoli ni tako zelo trden in se vedno do neke mere oblikuje sproti."

"Čarobno je bilo, kako hitro je film v montaži 'zletel' skupaj," se spominja Kastelicova. "Po navadi pri dokumentarcih vedno na koncu preizkušaš različne možnosti, tukaj pa je film sam narekoval - mi smo mu samo pomagali, da se je sestavil sam."

Neponovljivi vonj sveže "žehte"
Polne vreče zgodb v prvi vrsti torej niso pripoved o tem, kako stare srajce in zavese dobijo novo življenje kot torbice in vreče, ampak o zgodbah, ki jih ti kosi nosijo v sebi, o bogastvu tradicije in izročila v Jurovskem Dolu. Kako torej gledalcu podati ves čustveni naboj, ki ga lahko v sebi nosi preprost kos oblačila? "Bolj kot čustva me je zanimal čutni spomin, ki ga blago v nas spodbudi. Na neki način smo ga hoteli pričarati tudi s prizori obešanja perila. Kadre smo tako dolge puščali zato, da bi se ljudje spomnili tega vonja, občutka, kako je, ko si nekje zunaj in sije sonce - ali pa ti morda dežuje na perilo ... Vsak tak detajl, za katerega mislimo, da življenju ni pomemben - ampak meni se zdi, da ravno ti detajlčki v filmu gledalcu pomagajo odpreti lastne spomine."

Oda lepoti življenja
"Tokrat sem si želela narediti bolj počasen film - ravno zato, ker sem ob Natašini zgodbi zelo intenzivno doživljala svoje spomine na ljudi, ki so pomembni meni, in želela bi si, da bi tako učinkoval tudi na gledalce." Avtorici s svojim šivanjem nekako tudi iščeta povezavo s svojimi predniki, ki jih ni več, in film nekako prek precej preproste zgodbe vpelje tudi misel, da čas, v katerem se izročilo predhodnih generacij prepleta z našim vsakdanom, morda le ni tako linearen, kot si radi predstavljamo. "To so pomembne stvari v življenju, in ne tisti veliki dogodki, ki jih pričakujemo in smo zaradi njih z mislimi vedno nekje v prihodnosti. Mali drobci življenja so tisti, ki prinašajo pravo srečo. Tako kot filmu Marica, ki zna narediti gibanico, iz katere se tako kadi, da jo skoraj lahko vohaš. Če si poleg, je to tak dogodek, o kakršnih govorim - in obenem poziv, da bodimo pozorni na male stvari, ki naše življenje delajo lepo. Ta film je oda lepoti življenja."

Vsega je kriva Ela Peroci
Seveda ne moremo mimo vprašanja, kateri majhni predmeti v sebi skrivajo največ Hankinih zgodb. "Precej stvari imam, na katere sem sentimentalno navezana, zato pravim, da je to tudi moja zgodba. Imam staro majico svojega dedka, vso raztrgano, pa poročni suknjič svoje babice, ki ga nikoli nisem oblekla, ampak ko sem ga našla na podstrešju, sem ga vzela in odpeljala v Slovenijo ... Imam tudi knjige, ki so še od mojih pradedov in prababic ter seveda knjigico, ki me je pripeljala v Slovenijo. Moja najljubša knjiga v otroštvu je bila namreč Moj dežnik je lahko balon. Ogromnokrat sem jo listala in sanjarila o tem, kako bi tudi jaz rada letala po svetu, kako čarobno bi to bilo."

"Ko sem se preselila v Slovenijo, sem vse svoje najljubše knjige, tudi otroške, vzela s seboj. Kakšnih osem let pozneje po naključju vzamem knjigo Ele Peroci spet v roke in vidim: Nebotičnik, Ljubljanski grad ... O tem sem sanjala celo otroštvo! In to smo v bistvu skušali povedati tudi v Polnih vrečah zgodb: včasih se nam uresničijo sanje, pa si ne vzamemo niti toliko časa, da bi to opazili."