Fascinantna pojava bratov Angulo – slišijo na imena Bhavagan, Govinda, Jagadiša, Krišna, Mukunda in Narajana – je pozornost dokumentaristke Crystal Moselle pritegnila v hipu, ko jih je uzrla na enem izmed njihovih redkih izletov v zunanji svet. S sončnimi očali in črnimi oblekami so bili več kot jasna referenca na Tarantinove Stekle pse. Izkazalo se je, da je to pravzaprav njihov osrednji hobi in zaposlitev: iz svojega urbanega zapora (v duhu) bežijo z obsesivnih gledanjem hollywoodskih filmov, transkribiranjem njihovih dialogov in uprizarjanjem svojih najljubših prizorov.

Šest bratov sta njuna starša – perujski oče, nekdanji harekrišnovec, ki je tako antiestablišment, da iz načelnih razlogov "ne more" hoditi v službo, in mama, hipijevka iz osrednjega zahoda – šolala doma. Pravzaprav sta jih, iz strahu pred orjaškim mestom, kjer ti prodajajo droge v dvigalu in kjer so že v mesecu po njihovem prihodu umorili dva človeka v spodnjem nadstropju, bolj ali manj za stalno zaprla v stanovanje. Ključ ima samo oče. "Kakšno leto gremo ven tudi do devetkrat, kakšno leto samo enkrat," razlaga eden izmed bratov (ki se jih film, z izjemo najstarejšega, ne trudi pretirano ločevati med seboj.) "V nekem letu nismo šli ven sploh nikoli." Film Volčje krdelo (2015), ki popisuje njihovo v resnici tragično mladost, lahko danes ob 21.45 ujamete na drugem programu TV Slovenija.

Volčje krdelo v resnici ni film o ujetosti in omejitvah, ampak o novih začetkih – "trop" namreč spoznavamo ravno v nekakšnem obdobju tranzicije. Odmikajo se od svojega postaranega, zblojenega in zapitega očeta Oscarja, ki se mu film približuje v počasnih koncentričnih krogih, in stopajo na samostojno pot. Prvi korak v to smer je naredil najstarejši, Mukunda, ki je nekega dne med očetovo odsotnostjo sklenil, da preprosto mora na ulico. V doma izdelani maski Mika Myersa, logično, da ga oče ne bi spoznal, če ga slučajno sreča ... Posledična aretacija in izlet v psihiatrično bolnišnico se izkažeta za pozitivno izkušnjo, saj fant tako vsaj stopi v nekakšen stik s svetom – pa čeprav s hospitaliziranimi samomorilskimi najstniki.

Kako, če sploh, jih je zasičenost s popkulturo pripravila na resnično življenje, se implicitno sprašuje režiserka, čeprav se sama skoraj v celoti posveti dinamiki znotraj družine. Otroci so, denimo, srborito zaščitniški do svoje tihe, medle mame, ki priznava, da ne sme preveč zavzeto stopiti na stran svojih otrok, češ da so Oscarjeva "pravila" zanjo kvečjemu še strožja kot za sinove. (Kakšne katarze v obliki iskrenega očetovega kesanja od filma ne pričakujte. "Nekaterih stvari se pač ne da preboleti," se zavedajo tudi otroci.)

Na tanki črti med voajerizmom in dokumentarizmom
Crystall Moselle na film definitivno ujame nelagodno, utesnjeno izkušnjo življenja z Angulovimi: zdi se, da nikoli ne veš, kdaj bo napetost v prenatrpanih prostorih prerasla v konfrontacijo. Predvsem avtoričina naklonjenost do teh nenavadnih fantov, ki enkrat zvenijo kot nežni, občutljivi otroci, drugič kot največji tarantinovski frajerji ("Hočem biti znan kot model, ki ni šel nikoli v morje. Ki si ni na plaži niti sezul čevljev."), pomaga, da se naelektrenost razbremeni z zafrkantskim preigravanjem filmskih odlomkov. Zaradi pristnega odnosa, ki ga čutimo med protagonisti in avtorico, gledalec ne dobi občutka, da se kamera voajersko naslaja nad sociološkim frikšovom, ki mu je priča – čeprav je teren za kaj takega precej spolzek.

Rojeni igralci
In v resnici je Volčja druščina fascinanten film, predvsem zaradi neverjetne naravne karizmatičnosti in sramežljive iskrenosti svojih protagonistov. (Hej, če bi vsak mulc zgolj ob "hollywoodski dieti" zrasel v tako inteligentnega, milega in artikuliranega posameznika, kakršni so bratje Angulo, to niti ne bi bil slab recept ...) Film premore ogromno mero humanizma, naše fascinacije z arhetipom "divjega otroka" pa ne eksploatira preveč cinično. Na trenutke se vseeno zdi, da se moramo zadovoljiti s (sicer fantastičnim) oponašanjem Ledgerjevega Jokerja, kjer bi potrebovali malo več zunanjega konteksta in uvida v specifično situacijo.