Slovenija je močno zaznamovala življenje v Skopju rojenega Samardžića - ne le zato, ker je tu spoznal in sodeloval z več pomembnimi filmskimi ustvarjalci svojega časa (s silno naklonjenostjo se spominja entuziazma Boštjana Hladnika), ampak tudi zato, ker je v Sloveniji že v poznih najstniških letih našel ljubezen - ženo Miro, ki ga spremlja še danes.
Pogovor s Samardžićem je v polni kavarni Kinodvora vodil Jože Dolmark, ki je za iztočnico uporabil kar gostov citat iz nekega intervjuja: "Zame delo ni obveza, niti priložnost (kot v Ameriki), niti navada (kot v Angliji), niti prekletstvo, kot je pri nas. Zame je delo volja, trajanje in smisel življenja. Že zdavnaj sem se naučil, da lahko le z delom premagaš odtekanje let, kajti na koncu nas vse čaka večna tema." "Vsi moji načrti so nerealistični, a jih uresničujem," je Samardžić, ki priznava, da ga bolj kot igra zadnja leta privlači režija, povzel svojo življenjsko filozofijo; ta hip je njegov cilj snemanje nadaljevanke Dubrovački gusari.
Od gledališča ga je zvabila filmska muza
Pogovor je potekal v znamenju anekdot, na primer tiste, kako mu je Bojan Stupica v prvem letniku akademije v zameno za "zaboj piva" ponudil štipendijo Ateljeja 212, kar je bilo za nadebudnega igralca silen uspeh - a je že kmalu nato moral dogovor z obljubljenim zabojem piva odplačati, kajti ugotovil je, da ga film privlači neizmerno bolj kot gledališče. In nikoli pozneje mu ni bilo žal.
"Slovenska izkušnja"
"Boštjan Hladnik zame sodi v sam vrh slovenskega filmskega ustvarjanja, s Plesom v dežju je odkril dve neverjetni igralski imeni, Dušo Počkaj in Miho Baloha. Način, kako je oblikoval to nenavadno, zelo privlačno in estetsko filmsko zgodbo, zame ostaja nekakšna trajna ljubezen in simpatija (...) Če bi ga (Boštjana Hladnika, op. n.) srečal na ulici s tistimi skuštranimi lasmi, ne bi nikoli uganil, da je režiser," se spominja Samardžić, ki je pri velikem modernistu slovenskega filma občudoval predvsem njegovo strast do dela. "Bil je tako prisrčen, da sem z velikim veseljem sodeloval z njim." Jože Babič, s katerim sta leta 1965 posnela film Ne vračaj se nazaj, je bil drugačen: jasen, neposreden, obenem pa je, tako Samardžić, "scal proti vetru". Spomnil se je na snemanje v Sloveniji, ki je dvignilo kar nekaj obrvi (marsikdo, ki ni vedel, da nastopajo v filmu, se je bal, da skupina muslimanov na obrobju Ljubljane "ogroža civilizacijo"), Babiča, ki na te provokacije ni reagiral, in nato na premiero, ki je vsem zaprla usta.
Igralec slovensko kinematografijo spremlja še danes: še posebej so se mu v spomin vtisnili filmi Blues za Saro, Kruh in mleko, Kajmak in marmelada ter Ekspres, Ekspres. "Ker pravijo, da slovenski jezik ni melodičen, je bolje, da posnamejo film brez dialogov," se je o Šterkovem filmu pošalil Samardžić.
Ana Jurc
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje