Tarantinov 9. film tvori nekoliko presenetljiv dodatek opusu tega režiserja, saj je precej oddaljen od ostrega tempa Šunda (1994) ali obeh delov filma Ubila bom Billa (2003), temveč gre za subtilen, nežen, že skorajda artističen poklon Hollywoodu ob koncu 60. let, ko je starejša generacija igralcev in ustvarjalcev počasi začela drseti v pozabo. V filmu spremljamo poklicno pot igralca Ricka Daltona (Leonardo DiCaprio), ki v spreminjajoči filmski industriji vse težje najde delo in s tem tudi vse težje finančno podpira svojega pomočnika, kaskaderja Cliffa Bootha (Brad Pitt). Po drugi strani pa Dalton v luksuzni hiši na hollywoodskih hribih dobi nove znance ‒ v sosednjo hišo se priseli nihče drug kot Roman Polanski s svojo soprogo Sharon Tate (Margot Robbie), vendar pa se njune usode prepletejo na sila travmatičen način.

Bilo je nekoč v Hollywoodu je Tarantinov film o umorih, ki so jih zagrešili sledilci Charlesa Mansona, vendar pa se jih je 56-letni režiser lotil na popolnoma nepričakovan način. Ker je Tarantino pred projekcijami v Cannesu novinarje prosil, naj ne razkrijejo razpleta filma, bo presenečenje ostalo skrito do redne distribucije filma, ki se v Sloveniji začenja 8. avgusta.

Umori Mansonove komune še danes nedojemljivi
Na novinarski konferenci dan po svetovni premieri je Tarantino razmišljal, zakaj umor Sharon Tate še vedno tako fascinira ljudi po svetu. “Mislim, da nas ti dogodki fascinirajo zato, ker se nam zdijo skorajda nedojemljivi. Opravil sem veliko raziskav o tej temi in to, kako je Mansonu uspelo podrediti svoja dekleta, se zdi še vedno neverjetno. Več informacij ko zbereš o tem in bolj ko se o tem poučiš, bolj vse skupaj postane še bolj nerazumljivo. Ta nesposobnost, da bi te dogodke zares razumeli, je po mojem razlog za našo fascinacijo.”

Režiser je med pripravami za film opravil izredno podrobne raziskave o vseh vidikih komune Spahn Ranch, kjer je živel Manson s svojimi sledilci, s tem pa si je ustvaril jasno sliko o tem, kako je bilo videti tamkajšnje življenje. “Mansonov ranč je bil v tistem času zgolj čudaška komuna. Bili so srhljivi, kakor koli obrneš. Čeprav se tega ranča drži pridih zla, sem poskušal prikazati, kakšen je bil njihov vsakdanjik. Dekleta so obiskovalcem ponujala ure jezdenja konjev. To je bila njihova služba, tako je ranč služil denar. Po drugi strani pa so tudi rockskupine najemale ta ranč, da so tam snemale naslovnice svojih albumov. Ugotovil sem, da so ga zelo dobro vodili. Znali so delati s konji in bili so zelo ustrežljivi do strank. Enkrat sem pri šestih letih z mamo in očetom tudi sam šel jahat konja. Ne vem, ali smo res šli prav na ta ranč, vsekakor pa rad verjamem v to, da smo.”

DiCaprio in Pitt prvič skupaj na velikem platnu
V filmu Bilo je nekoč v Hollywoodu je Tarantino uporabil mešanico resničnih in fiktivnih likov. Glavna lika igralca Ricka Dalton in njegovega kaskaderja sta izmišljena, vendar pa sta se tako DiCaprio kot Pitt takoj poistovetila z njima.

“V marsikaterem pogledu sem se takoj identificiral s svojim likom, ker sem tudi sam odrasel v filmski industriji,” je razmišljal 44-letni DiCaprio. “Ta igralec se je znašel na obronkih filmske industrije v času sprememb in ta čas ga je pustil zadaj. Sam zelo cenim položaj, v katerem se nahajam. Ko sem videl svoj lik, kako poskuša pridobiti izgubljeno samozavest, sem se takoj povezal z njim. V filmski industriji imam veliko prijateljev in zavedam se, kako sem lahko srečen, da dobivam takšne priložnosti. Čutim eno ogromno hvaležnost.”

V filmu Bilo je nekoč v Hollywoodu na velikem platnu prvič zaigrata skupaj Leonardo DiCaprio in Brad Pitt. Kot je povedal DiCaprio, je bilo delo s Pittom vse prej kot težko. “Zelo preprosto je bilo delati z Bradom. Na neki način pripadava isti generaciji in sva karieri začela v približno istem času. Quentin nama je dal izjemno ozadje najinih likov. K nama je dobesedno prišel z biblijo njunega medsebojnega odnosa. Brad ni samo popoln igralec, ampak je tudi profesionalec. Ko nama je Quentin na to ozadje pustil možnost improvizacije, je bilo delati z njim neverjetno preprosto in preprosto.”

Sharon Tate je bila žarek svetlobe na tem svetu
Če sta glavna lika izmišljena, pa je lik Sharon Tate resničen, celo ikoničen. Na igralki Margot Robbie je s tem ležalo še toliko večje breme. “Opravila sem veliko raziskav,” je povedala 28-letna Avstralka. “Prebrala in pogledala sem vse, kar sem lahko. Obenem pa je naloga igralca predvsem v tem, da razume, kako lik služi zgodbi, zato mi je bilo pomembnejše vprašanje, zakaj se je Sharon sploh znašla v tej zgodbi. Quentin mi je že zgodaj povedal, da je Sharon utrip te zgodbe, zato sem jo videla kot žarek svetlobe. Takšno sem jo tudi hotela prikazati. Na ta način sem se lahko tudi sama priklonila resnični Sharon Tate, za katero so mnogi rekli, da je bila res žarek svetlobe na tem svetu.”

Quentin Tarantino njenega takratnega soproga Romana Polanskega tudi osebno pozna.
“Polanskega sem nekajkrat res srečal v živo. V filmu ga ne opisujemo le kot največjega živečega režiserja, temveč tudi kot najbolj postavnega. Z današnjega vidika je nedojemljivo, kako veliko je ob izidu zaslužil njegov film Rosemaryjin otrok. Če je film zaslužil 8 milijonov dolarjev, so takrat že vsi govorili, kako veliko je to. Zelo rad imam filme Polanskega, ampak Rosemaryjinega otroka najbolj.”

Ključni trenutki izgube

nedolžnosti 60. let
Še en resničen lik v filmu je tudi italijanski režiser špageti vesternov Sergio Corbucci, h kateremu gre lik Leonarda DiCapria ob zatonu kariere snemat filme v Rim. “Sergio Corbucci je eden mojih najljubših režiserjev in film Django brez okovov (2012) je pravzaprav moja interpretacija njegovega filmskega sloga. V filmu gre Rick v Italijo posnet vestern in to, da ga gre posnet s Corbuccijem, pomeni, da mu gre povsem dobro. Veliko zanič filmov bi lahko posnel v Italiji, on pa dela z enim največjih mojstrov vseh časov. Vendar pa tega ne zna ceniti in misli, da gre za neko italijansko sranje. Če bi danes srečal resničnega Daltona, bi ga v nejeveri vprašal, ‘Res, delal si s Sergijem Corbuccijem!?’ (smeh)”

Bilo je nekoč v Hollywoodu predstavlja izredno zrelo samorefleksijo tematike nasilja, zaradi katere so Tarantina v preteklosti pogosto pribijali na križ. Režiser se na novinarski konferenci ni želel opredeliti glede vprašanja, ali je lahko takšno prelivanje krvi v obdobju obračunavanja z nasiljem nad ženskami sporno, zato je odgovor ponudil Brad Pitt. “Nasilja v filmu Bilo je nekoč v Hollywoodu ne vidim kot jeze proti posameznikom, temveč kot jezo proti izgubi nedolžnosti. Leta 1969, ko so se ti umori zgodili, je bil čas svobodne ljubezni, upanja, veliko novih idej je bilo v zraku. Ko so se ti dogodki zgodili, se je na streznjujoč način pokazala temačna plat človekove narave. To je bil ključni trenutek izgube nedolžnosti tistega časa in mislim, da film to zelo lepo prikaže.”

Tarantino našel svoje popolno dekle
Tarantino je sicer letos v Cannes prišel sveže zaljubljen in se je po rdeči preprogi sprehodil s svojo ženo, pevko Daniello Pick. “V tem trenutku na svoje življenje gledam nekoliko drugače kot še pred nekaj leti, ker sem se pred šestimi meseci poročil. Tega nisem prej nikoli storil in zdaj vem, zakaj. Ker sem čakal na popolno dekle. Tako da svoje življenje na novo pišem prav v tem trenutku in še vedno dodajam nove elemente tej enačbi.”

Na vprašanje, ali bi Tarantino raje živel leta 1969, v katerem se dogaja film, ali pa danes, je legendarni režiser povedal: “V katerem koli obdobju, ko še ni bilo mobilnih telefonov.”

Filmski festival v Cannesu se bo končal v soboto zvečer, ko bo žirija mehiškega režiserja Alejandra Gonzáleza Iñárrituja podelila nagrade najboljšim filmom v tekmovalnem programu.