Družba v najširšem pomenu besede, v vsej svoji raznolikosti, v vsej raznovrstnosti svojih pojavnih oblik, izraznih in komunikacijskih sredstev: od ljudi, s katerimi prihajamo v stik, prek množičnih medijev, vse do raznolike umetniške produkcije, t. i. visoke in množične popkulture. Tak primer so filmi.

Številni so v hollywoodski filmski produkciji prepoznali enega najprodornejših in najuspešnejših promotorjev ameriške konservativne ideologije. Tiste, ki Združene države svetu predstavlja kot edino pravo demokracijo, njihov način življenja pa kot merilo vsem drugim. A tudi francoska ali britanska filmska dela in prav tako avtorski ali umetniški film gledalcem posredujejo določene kulturne in družbene vrednote, s tem pa seveda vplivajo na oblikovanje njihove predstave o svetu. Toda k sreči to največkrat počnejo drugače: brez izključevanja, brez pretenzije po širjenju edine prave resnice in predvsem brez izključevanja vsega, kar je drugačno. Zato pa je pri teh filmskih izdelkih vsaj tako kot samo delo pomemben tudi način, kako ga predstavimo, in kontekst, v katerega ga pri tem postavimo. Še posebej, če gre za dela, ki izhajajo iz nam neznanega, tujega kulturnega okolja.

Iz te perspektive nam nadvse zanimiv primer ponuja film Zeleno kolo, celovečerni prvenec savdske režiserke Haifae Al Mansour.
Kaj vemo o savdskem filmu? Nič kaj veliko. Kot tudi ne o sami Savdski Arabiji. Do nas pride le malo informacij. Vsekakor premalo, da bi si ustvarili konkretnejšo predstavo o življenju v njej, o njeni kulturi in družbi. Zato pa k nam pridejo hollywoodski filmi.
Pred leti na primer Kraljestvo Petra Berga, ki se sicer dogajajo v Savdski Arabiji, a nam pri tem pokažejo le njeno močno popačeno podobo: Kraljestvo nas na primer poskuša prepričati, da so skoraj vsi prebivalci te države potencialni teroristi.
Zeleno kolo je seveda popolnoma drugačen film. Najprej zato, ker nam govori »iz prve roke«, neposredno, prek avtoričine lastne izkušnje. Pa tudi zato, ker noče pripovedovati velikih zgodb izjemnih posameznikov, temveč nam ponudi prav nasprotno: preprosto zgodbo iz vsakdanjega življenja preprostih, malih ljudi. Popelje nas v zgodbo o desetletni Vadždi, igrivem, zvedavem dekletu, ki živi z mamo in ljubečim, a največkrat odsotnim očetom. Prijateljuje s sosedovim pobom Abdulahom in si bolj kot vse drugo želi kolo.

Filmska pripoved je minimalistična, podana realistično. In čeprav je res, da nam govori skozi pogled desetletne Vadžde, ne bi bilo prav, če bi delo Haifae Al Mansour predstavili le kot film za otroke in mladostnike. S premišljenim izborom in oblikovanjem likov ter izjemnim oblikovanjem odnosov med njimi je avtorici namreč uspelo ustvariti zares celovito in večplastno delo ter predvsem z različnih perspektiv predstaviti problematiko položaja ženske v sodobni savdski družbi. S tem, ko je glavno vlogo namenila liku Vadžde, pa se je do obravnavane problematike tudi nedvoumno opredelila. Kar je glede na družbeni kontekst, v katerem je ustvarjala, preprosto izjemno, resnično pogumno dejanje. In prav zato je skrajno nenavadno in težko razumljivo, da na Zahodu (ne samo pri nas) njenemu delu spreminjajo naslov – iz izvirnika, ki je poimenovan po glavnem liku, Vadždi, v Zeleno kolo. S tem so namreč avtoričino nedvoumno opredelitev močno nevtralizirali in hkrati poudarek prestavili na tisto razsežnost zgodbe, ki nagovarja predvsem najmlajše. No, k sreči je na koncu vendarle predvsem od gledalca odvisno, ali se bo pustil zapeljati ali ne in kaj bo oziroma je pripravljen videti v podobah filma, ki se odvija pred njim.
Denis Valič, 3. program Radia Slovenija, radio Ars