Zgodbe otrok, ki so jih med drugo svetovno vojno ukradli slovenskim staršem in jih poslali v nemška taborišča oziroma posvojitev, v svojem dokumentarnem filmu osvetljuje Maja Weiss. Premiera dokumentarca Banditenkinder - slovenskemu narodu ukradeni otroci se je odvila v Cankarjevem domu v sklopu Festivala dokumentarnega filma, v soboto bo na sporedu Kinodvora, obeta pa se še približno 20 projekcij znotraj artmreže po vsej Sloveniji.

Režiserka želi s filmom opozoriti na pomemben del nacionalne zgodovine in upa, da je film lahko tisti delček, ki bo pripomogel k slovenski spravi. Sprave na družinskih ravneh so marsikje že dosežene, težava so ekstremi na vseh straneh. "Res pa je, da so bili določeni glasovi v prejšnjem režimu utišani," še pravi Weissova in poudarja, da je to tudi film za mlade.
Med snemanjem filma - kam vse je usoda ponesla otroke, pove tudi podatek, da so film snemali v petih državah - je ekipa ugotovila, da v Nemčiji tematike ukradenih otrok tako rekoč ne poznajo. Nekoliko boljše je poznavanje v Sloveniji, kjer jo je v sedemdesetih letih obravnaval dokumentarni film Sandija Čolnika v produkciji nacionalne televizije. Pred štirimi leti pa je v produkciji Televizije Slovenija po scenariju Irene Brejc in v režiji Igorja Praha nastal še film Ukradeno otroštvo.
Otroke poslali v pokrajine "starega rajha", starše postrelili ali zaprli
Pošiljanje otrok v nemško okolje leta 1942 je temeljilo na odloku Heinricha Himmlerja, v katerem je pisalo, da naj se v sklopu akcije prebivalstvo, ki je prostovoljno podpiralo in oskrbovalo bande z naborom ljudi in orožja in jim nudilo zavetje, "naredi neškodljivo". "Zato je treba moške iz teh družin, v številnih primerih tudi sorodnike postreliti, ženske zapreti in jih poslati v koncentracijska taborišča, otroke oddaljiti od njihove domovine ter jih namestiti v pokrajinah starega rajha. Pričakujem posebno poročilo o številu otrok in njihovi rasni vrednosti. Vse premoženje teh družin bo zaseženo," je zapisano v odloku, ki po besedah režiserke še danes odmeva pri ukradenih otrocih.
Priprava na film je potekala v dveh fazah. Weissova se je najprej odpravila s kamero na teren s predsednikom Društva taboriščnikov ukradenih otrok Janezom Žmavcem. Na podlagi 30-urnega materiala je vlogo glavnega pripovedovalca namenila Žmavcu, večje epizode pa predstavljajo posamezna taborišča po Nemčiji. Zatem so se ponovno odpravili na teren in film posneli v 25 snemalnih dneh.

Film spremlja razstava
Film bo v petek, 21. marca, na ogled v kinu Metropol v Celju, spremljala pa ga bo tudi potujoča razstava, ki so jo pripravili v Muzeju novejše zgodovine Celje. Trijezična razstava na šestih panojih predstavlja zgodovinsko problematiko ukradenih otrok, obenem pa predstavi tudi društvo in film. V sklopu projekta bodo junija postavili tudi spominske table v Nemčiji.
Film je nastal v produkciji Zavoda Maja Weiss in koprodukciji Društva taboriščnikov ukradenih otrok, med drugim pa je sodelovalo tudi nemško veleposlaništvo.