Drama v dveh delih je nastala v produkciji javne radiotelevizije RAI. Fallacijeva, ki se je pridružila antifašističnemu odporniškemu gibanju med drugo svetovno vojno, je bila znana po izzivalnih intervjujih, polemikah in kot vojna poročevalka.

Novinarsko pot je začela s poročanjem o snemanju filma Sladko življenje leta 1960, nato pa se je posvetila sestavljanju zbirke intervjujev z ameriškimi vojaki v Vietnamu. V intervjujih s svetovno znanimi osebnostmi, kot so Indira Gandhi, Haile Selassie in Henry Kissinger, je veliko pozornost posvetila podrobnostim.

Začinjeno s podrobnostmi iz ljubezenskega življenja
Glavna igralka Victoria Puccini je svojo vlogo Fallacijeve komentirala: "Oriano smo skušali portretirati kot novinarko, vojno poročevalko, hkrati pa smo želeli prikazati tudi intimnejšo in šibkejšo plat, ki jo je razkrila v razmerjih z moškimi."

O svojih dveh velikih ljubeznih je Fallacijeva tudi pisala v romanu Mož. Francoski novinar Francois Pelou je kot direktor urada AFP delal v Vietnamu, kjer sta se spoznala, grški upornik in pesnik Aleksandros Panagulis pa je bil vodilna osebnost v boju proti polkovnikom vojaške hunte. Umrl je v prometni nesreči tri leta za tem, ko sta se spoznala.

Fallacijeva je razburila javnost v intervjuju z vodjo iranske islamske revolucije iz leta 1979 ajatolo Homeinijem. V znak protesta proti zakrivanju žensk s tančico je namreč odvrgla čador, oblačilo nekaterih muslimanskih in hindujskih žensk.

Kritična do islama
Po službovanju v Latinski Ameriki in Indiji je kot vojna poročevalka zadnjič poročala iz prve zalivske vojne. Umrla je leta 2006, zadnja leta njenega življenja pa so zaznamovali pamfleti proti islamu, ki jih je napisala po terorističnem napadu 11. septembra 2001 v New Yorku, kjer je pozneje živela.

Znana je predvsem polemika z naslovom Bes in ponos. V tem kritičnem eseju proti islamu je trdila, da se "Alahovi sinovi razmnožujejo kot zajci". Kritično razmišljanje jo je pripeljalo v konflikt z zakoni v Franciji in Švici, pa tudi v Italiji, kjer so ji celo nameravali soditi. V enem mesecu so prodali 700.000 izvodov eseja. V slovenskem prevodu je knjiga izšla leta 2003.

"Pripovedovati zgodbo o Oriani je podobno pripovedovanju zgodbe o 20. stoletju," je povedal režiser Marco Turco in dodal, da si je težko zamišljati bolj filmsko življenje, kot je bilo njeno.

"Bila je kontroverzna in zelo zapletena oseba, vsekakor menim, da je vredno povedati njeno življenjsko zgodbo," je še dodala Puccinijeva.