Med vidnejšimi nagrajenci festivala, ki se je včeraj zvečer končal z deževno slovesnostjo na Piazzi Grande, so še Morgen, drama Mariana Crisana, postavljena na romunsko-madžarsko mejo (posebna nagrada žirije), Kanadčan Denis Côté (nagrada za režijo trilerja Curling) ter Emmanuel Bilodeau in Jasna Djuričić, ki sta se okitila z najvišjima igralskima priznanjema (on za vlogo v že omenjenem Curlingu, ona za film Beli beli svet srbskega režiserja Olega Novkovića.

Če se spomnimo, da so lani festivalskega zlatega leoparda podelili britansko-nemško-francoski koprodukciji She, a Chinese režiserke Šiaolu Guo, je to v kombinaciji z Zimskimi počitnicami prvič po letih 1995/96, ko je ista država na festivalu s konkurenco pometla dvakrat zapored: pred petnajstimi oz. štirinajstimi leti sta bila to francoska filma Rai (Thomas Gilou) ter Nenette in Boni (Claire Denis).

V soboto so slavili še:
- Verena Paravel in JP Sniadecki, ki sta za ameriško-francosko koprodukcijo Foreign Parts dobila leoparda za najboljši prvenec
- portugalski film A History of Mutual Respect režiserjev Gabriela Abrantesa in Daniela Schmidta, najboljši kratki film po izbiri žerije
- Francozinja Emmanuelle Demoris, ki je s celovečercem Paraboles osvojila nagrado Cineasti del presente (Režiserji sedanjosti).
Številno občinstvo, ki je tudi letos spremljalo večerne projekcije pod prostim nebom v Locarnu, se je odločilo nagraditi izraelsko-nemško-francosko produkcijo The Human Resources Manager izraelskega režiserja Erana Riklisa - zgodbo o boju med tradicijo in modernim v Izraelu in v postsovjetski družbi.

Če se za hip vrnemo k Zimskim počitnicam: dogajanje je postavljeno v zaspano vasico na severu Kitajske, na zadnji dan zimskih počitnic. Štirje zdolgočaseni najstniki se zbirajo pri prijatelju doma in preganjajo brezdelje s pogovori in (občasno) prepiri. Laovu denimo s svojo punco načne vprašanje, kaj bodo študijska leta pomenila za njuno zvezo, Laobao pa se sprašuje, kakšno težo in pomen formalna izobrazba sploh ima za resnično življenje. Hongčijev slog - tkanje očitne družbene kritike med podobe in dialoge - spominja na odlične filme, ki so pred padcem Berlinskega zidu nastajali v vzhodnem bloku.

Drznost se je splačala
Čeprav je kar nekaj festivalskih dni skazilo kislo vreme, iz Locarna poročajo, da so se s prodajo vstopnic vsaj približali rekordnim številkam obiska (pa čeprav so predvajali pribižno tretjino filmov manj). Uradne številke bodo znane v naslednjih dneh. Filmsko dogajanje se je končalo s projekcijo filma Sommervogel, igranega prvenca 64-letnega švicarskega mojstra dokumentarcev Paula Rinikerja. Predsednik žirije je bil singapurski režiser Eric Khu, umetniški vodja pa tokrat prvič Oliver Pere, ki si je zadal cilj, prireditev vrniti "k njenim začetkom kot festival, ki si upa tvegati, ki ne reciklira zgolj fimov z drugih festivalov." Zato je na spored uvrstil nekaj drznih filmov mlajših ustvarjalcev, ki so polarizirali občinstvo.