Nadaljevanki, ki presenetljivo točno ujame današnjo apokaliptično ozračje, smo posvetili podkast z Mirtom Komelom, filozofom in predstojnikom Katedre za kulturologijo na Fakulteti za družbene vede (Univerza v Ljubljani).

Snemanje je potekalo v času pred pandemijo, zato te avtorji niso mogli vključiti v zgodbo. In vendar so napovedi družbenih vprašanj natančne, pereče in aktualne – morda celo bolj, kot bi bile, če ne bi bilo pandemije.

Nadaljevanka v 21. stoletju napoveduje nepregledno število skrajno mračnih dogodkov, med njimi strašne ekološke katastrofe, nove migrantske krize, koncentracijska taborišča, jedrske spopade, zlasti pa vzpon populizma v politiki. Z nekoliko več optimizma dojema transhumanizem oziroma spoj človeške in umetne inteligence, v tej pa vidi tudi sredstvo opolnomočenja.

Člani družine Lyons pogrešajo čase, ko družba še ni bila iztirjena in so jih časopisi dolgočasili. Mirt Komel se navezuje na pandemijo: "Tudi mi imamo občutek, da je bilo stanje družbe pred pandemijo boljše. Toda stvari so bile vedno iztirjene, vsi rasni, politični, ekonomski, vojaški in spolni konflikti so obstajali že prej. V pogojih pandemije so se kvečjemu zaostrili."

Kaj je nadaljevanka zadela, kje je zgrešila in kaj je prezrla v svoji drzni najavi prihodnosti?

Distopija številka ena: populizem
Po mnenju Mirta Komela je serija izmed vseh kataklizem najbolje zadela enega najbolj strah vzbujajočih trendov v sodobni družbi: postopno prevlado populizma v politiki. Pri populizmu – predstavniki so npr. Donald Trump, Viktor Orbán, italijanska stranka Severna liga, oče brexita Nigel Farage – gre predvsem za rušenje tradicionalne politike kot koherentne institucionalne prakse, pravi Komel. Ena od prvih nujnih potez populizma je zatorej oster rez z domnevno korumpirano, okostenelo politično avtoriteto.

Vivien Rook ali 'Viv' (vrhunsko jo odigra Emma Thompson), lik populistične voditeljice v nadaljevanki, s škandaloznimi izjavami zapelje britanske državljane. "J*** se mi za Palestino," se glasi njen prvi viralni stavek, ki osupne televizijsko voditeljico in občinstvo. "Bolj me skrbijo smeti na ulicah Velike Britanije. Ali vas ne?" Lik Viv Rook vsebuje glavne populistične prvine: protielitizem, neonacionalizem, evroskepticizem, nedemokratičnost, protimigrantsko retoriko in lastno medijsko infrastrukturo (zasebni televizijski program) za nemoteno distribucijo sporočil javnosti.

Populistični slogani osupljivo dobro prodrejo, a treba se je vprašati, zakaj, pravi Mirt Komel. Najbolj skrb vzbujajoče je, da populizem ne nagovarja več le podeželja in dovzetnega manj izobraženega prebivalstva, temveč čedalje bolj osvaja večinsko prebivalstvo.

Naša ideja o koncu sveta je krščanska.
Vzdušje v nadaljevanki daje občutek, da junaki živijo v času konca sveta. Kdaj je ideja o koncu sveta sploh nastala? Kako je prišlo do (ideje) apokalipse?

Mirt Komel stare Grke dojema kot velike srečneže, ki so bili slepi za kakršen koli mogoč konec človeštva, saj so čas pojmovali kot cikličen.

Šele krščanstvo je iznašlo linearno štetje časa in povzročilo, da je človeštvo prvič zaslišalo tiktakanje ure. Kljub intervenciji razsvetljenstva, ki je odpravljalo tovrstna praznoverja, se je krščanska fantazma o apokalipsi, kot dobro vidimo v današnji popularni kulturi, filmih katastrofe in distopičnih TV-serijah, ohranila vse do današnjega dne. Ko danes opazujemo podnebne spremembe, se na naš pogled, čeprav gre za popolnoma materialen, tuzemski proces, pripenja ostanek te očitno trdovratne fantazme.

Zakaj bo distopija trajala dlje, kot je potrebno
V pogovoru sva se s sogovornikom dotaknila tudi književnosti, saj je distopija predvsem leposlovni žanr. V distopičnem romanu Kuga avtorja Alberta Camusa, pravi Komel, je osupljivo veliko vzporednic z našo koronavirusno realnostjo.

Velika razlika je le v sklepni fazi pandemije. V Camusevem romanu prevlada konsenz, da se morajo stvari po dolgem obdobju kaosa umiriti in stabilizirati. Komel v našem odzivu na epidemijo razbira drugačen in precej skrb vzbujajoč vzgib okoriščanja v kontekstu pandemije in namernega proizvajanja še večje zmede, kaosa, dezinformacij in panike – tudi politike.

Kako pisati distopijo, če jo realnost piše bolje in hitreje
V današnji situaciji se je zgodil obrata, ko je realnost začela pisati bolj distopične scenarije od leposlovja.

Avtor nadaljevanke Leta in leta, Russell T. Davies, je priznal, da ga je med pisanjem scenarija prehitevala realnost. V ameriškem predsedniku Donaldu Trumpu doživlja svojega največjega konkurenta, saj je bil po njegovem občutku Trump pri kovanju absurdnih izjav uspešnejši od nagrajenega scenarista. Zagata sodobne distopije je, ali si lahko avtor zamišlja svet, ki bi ustrezno tekmoval z resničnostjo. Z drugimi besedami, današnja resničnost je postala bolj čudna, bolj distopična od fikcije.