"Prihajam iz precej bučnega, dinamičnega okolja," je po projekciji Bese v ljubljanskem Kinodvoru povedal odlično razpoloženi Karanović, ki sta se mu pred platnom pridružila glavna igralka filma, "naša" Iva Krajnc, in direktor fotografije Slobodan Trninić. "Zato mi v Ljubljani tako zelo prijata vaša mir in tišina." Svojo naklonjenost tihemu in počasnemu dogajanju, v katerem ni veliko vse, kar je pomembno, je skušal pokazati tudi v Besi, za katero bi rad, da bi jo gledalci "uživali kot slow food". "Besa ne skuša biti supermoderen film, nasprotno: to je antimoderna zgodba."

Besa obvezuje k brezpogojni zvestobi
V prvih prizorih Bese spoznamo Filipa (Nebojša Dugalić), ravnatelja gimnazije na srbskem podeželju na začetku prve svetovne vojne, ki dobi poziv v vojaščino. Svoje ljubljene mlade žene Lee (Iva Krajnc), mlade in lepe Slovenke, učiteljice plesa, ki jo je spoznal med študijem na Dunaju, nima komu pustiti v varstvo. Šolski hišnik Azem (Miki Manojlović), nepismeni in patriarhalni Albanec, mu da 'beso' (v albanski tradiciji častno besedo, ki jo mora držati za ceno časti in življenja), da bo na Leo pazil in da ji ne bo nihče skrivil niti lasu na glavi. Dva Evropejca različnih kultur, starosti in navad se na neudobno življenje v zapuščeni šoli ne navadita takoj: Azem svojo beso jemlje tako zares, da poskuša Leo preprosto zakleniti v njeno sobo in jo tako "obvarovati" pred vse nasilnejšimi vaščani, ki v Štajerki vidijo simbol osovraženega Avstroogrskega cesarstva. Vojna se počasi bliža, njun odnos pa se iz sovraštva in nerazumevanja počasi razvija v (sicer redkobesedno) prijateljstvo ...

Seveda na včerajšnji premieri ni šlo brez vprašanja, zakaj se je režiserju za vlogo zdela najbolj primerna prav Iva Krajnc. "Zdela se mi je izvrstna, saj se je skladala tako z mojo predstavo kot tudi z Mikijem Manojlovićem." Iva, ki je morala za vlogo skozi obvezno "sito" avdicije, priznava, da jo je pred sodelovanjem s filmskimi ikonami takega kova dajala precejšnja trema.
Brez floskul o tem, kako ni življenja brez filmskega ustvarjanja
Besa v kinematografe prihaja po Karanovićevem večletnem umiku iz filmskega sveta: "Vmes se je v moji rodni deželi zgodilo nekaj vojn. Šel sem v ZDA, poučeval in si rekel, da nikoli več ne bom snemal. Vrnil sem se leta 1996 in od takrat pa do kakšnega leta nazaj sem se malo ukvarjal s samim snemanjem in filmom, predvsem pa z zbiranjem finančnih sredstev. V obdobju 30 let sem torej posnel dva filma," je glede svoje kariere skromen režiser, ki, zanimivo, trenutno ne razmišlja še o nobenem novem projektu. Nasprotno, spet je v tistem "nikoli več ne bom posnel filma" razpoloženju. Nabiranje denarja za kaj takega je preprosto preveč naporen podvig. No, a prav njegova zgodba je lep primer tega, da se zarečenega kruha še največ poje.

Srbski film: pozna se mu kondicija
Iva Krajnc je spregovorila o glavnih razlikah med snemanjem srbskega in slovenskega filma. Pozna se, da ima srbski film za seboj večjo kilometrino, priznava, kar igralce navdaja s samozavestjo, ki je je slovenskim (spričo skope domače produkcije) včasih primanjkuje.

Na koncu vendarle Manojlović
Karanović, ki je z legendo srbskega filma, čudovito ekspresivnim Mikijem Manojlovićem, v preteklosti že sodeloval, priznava, da je za vlogo Azema sprva hotel najti albanskega igralca oziroma Makedonca albanskih korenin, a je po dolgem iskanju (in deloma zaradi skrbi, da bi bil igralec lahko tarča ksenofobnih oziroma verskih nestrpnežev) vendarle ugotovil, da bo Manojlović vlogi kos. In ni se zmotil - igralec kot mrki, molčeči Azem samo z najrahlejšimi gestami mimike nakazuje globino čustev, ki jih mora njegov lik zadrževati v sebi.