In zdi se, da palma dejansko ni zunaj njegovega dometa: mladeničev najnovejši film, Mommy, je eden do zdaj najbolj enoglasno kritiško hvaljenih na francoski rivieri. Obenem je eden izmed kar treh kanadskih filmov v konkurenci za prestižno nagrado (tu sta še David Cronenberg s hermetičnim Maps to the Stars in Atom Egoyan z The Captive, ki pa kritikom ni bil pretirano všeč).

Z Mommy se Dolan, kot je mogoče sklepati že po naslovu, vrača k tematiki odnosa med materjo in sinom, ki jo je načel že v svojem - v Cannesu nagrajenem - prvencu Ubil sem svojo mamo (videli smo ga lahko tudi na ljubljanskem Liffu). Tudi tokrat je v materinsko vlogo postavil Anne Dorval - le da je tokrat škandalozna mati samohranilka, ki se mora "spopadati" s hiperaktivnim, tiranskim edincem (Olivier Pilon). V njuno življenje nato vstopi sramežljiva soseda (igra jo še ena stalna Dolanova muza, Suzanne Clément).

Duhovit, ganljiv, samosvoj
"Neverjetno je, kako zelo sta se Dolan in njegov splošni solipsizem v petih letih razvila; rezultat je duhovito, srce parajoče in predvsem izvirno delo. Zdi se, da ne kopira nikogar, niti samega sebe ne," je navdušeno zapisal recenzent ene izmed ključnih publikacij Varietyja. "Dolanov peti celovečerec je velik korak naprej, do zdaj najbolj uravnotežena kombinacija sloga in vsebine, dramatiziranega šopirjenja in srčne globine ... Mommy bo najbrž komercialno zanimiva širše kot samo zagrizenim Dolanovim privržencem. To bi bil lahko njegov "Adelino življenje" trenutek. Ego je pristal," napoveduje The Hollywood Reporter.

Guardian je Mommy opisal kot "neverjetno čustven film, na prvi pogled boleče oseben in z vlogami, ki premorejo skoraj operatične razsežnosti. (...) Dolanova energija in napadalnost sta vznemirljivi; njegov film je pogosto briljanten in zelo duhovit na način, ki poruši vse zidove, označene z "narobe" in "nekorektno". Čudežni otroci so težko bolj čudežni od tega."

Mladost je nadnacionalna kategorija
"Če bomo kakor koli nagrajeni ... doma sem iz Quebeca in Quebec je v Kanadi. Če pustim svoja politična prepričanja ob strani, se mi zdi, da je moj film zelo quebeški. Ampak to bi bila vseeno zelo mednarodna zmaga," je Dolan povedal novinarjem po projekciji svojega filma. "Po mojem mnenju ne gre za deželo ali provinco ali stare dileme ali vojne - s tem se moja generacija ne identificira več, mimogrede. Bilo bi samo neverjetno sporočilo vsem ljudem mojih let."

Se bo pisala zgodovina?
Je pa res, da ima Dolan v boju za zlato palmo še zelo močno konkurenco: v boju so tako uveljavljeni ustvarjalci, kot je Britanec Mike Leigh (Mr. Turner) Belgijca Jean-Pierre in Luc Dardenne (Two Days, One Night) in Američan Bennett Miller (Foxcatcher); vse tri filme je stroka silno hvalila. Če pa zmaga, bo 25-letni režiser iz Montreala eden najmlajših lavreatov v zgodovini (v družbi Francoza Louisa Malla, ki je palmo za sorežijo dokumentarca Le Monde du silence (z Jacquesom Cousteaujem) leta 1956 dobil pri rosnih 23 letih). Prav tako bi bil prvi Kanadčan s to prestižno nagrado.