Še več, medtem ko smo tuhtali, ali je James Bond lahko še kdo drug kot nujno belec in po možnosti še Britanec, je Charlize Theron bolj ali manj vsem na očeh speljala dovoljenje za ubijanje.

Vohunski akcioner Atomska blondinka, virtuozna koreografija z glasbeno podlago evropskega synth-popa osemdesetih, je verjetno najboljši – ali pa vsaj najbolje koreografirani – akcijski film letošnjega leta.

Protagonist Atomske blondinke je, kot ste najbrž pravilno sklepali, ženska: Lorraine Broughton (Charlize Theron) je britanska vohunka v hladni vojni, natančneje, na napačni strani berlinskega zidu na predvečer njegovega padca. Ta zamenjava klasične razporeditve vlog spolov nima nobene teže, ko nastopi čas za brutalno, stripovsko stilizirano nasilje. "Ženski" prijemi v tem kontekstu pomenijo, da Lorraine ruskega špijona zabode s petko svojega salonarja. Nasilje ni torej v nobenem trenutku manj kot srhljivo eksplicitno. (Prisotna je tudi golota, a tokrat ne na eksploitativen, seksualen način: razgaljena protagonistka pred kamero ni plasirana za naše voajerske užitke. Njeno golo telo je zemljevid modric in prask, ki jih je nabrala na misiji; ko se gola namaka v kadi ledu, je prizor prej boleč kot erotičen.)

Charlize Theron je fantastična kot Lorraine, hladna in preračunljiva vohunka, ki se zaveda, da bi jo vsak trenutek ranljivosti lahko stal življenja. Vloga od igralke ne zahteva pretiranega emotiranja, kar pa ne pomeni, da Charlize ni precizna in fokusirana pri svojem delu. Kot prekaljena agentka na robu zloma je absolutno prepričljiva, tako zelo, da je vsak prizor, v katerem svoja čustva spusti bližje površju, naelektren z energijo.

Kako koli že, nismo prišli gledat študije značaja, pač pa stiliziran, izkušeno tempiran akcijski film, ki kot nepričakovan bonus postreže tudi s precejšno mero humorja. Atmosfera, na katero meri David Leitch, kaskader in sorežiser žanrsko sorodnega Johna Wicka (2014), je paranoja hladne vojne, predapokaliptična evforija Berlina v odtenkih neonsko škrlatne in modre, ki na trenutke spomni celo na Neonskega demona Nicolasa Windinga Refna. Kostumografija je absolutno preveč okusna in minimalistična, da bi bila realističen odraz upodobljenega obdobja, se pa zato lepše ujema z vsemi referencami na klasično umetnost in film (en cel prizor boja se odvije v kinodvorani, ki ravno v tistem hipu predvaja Stalkerja Andreja Tarkovskega).

Drugače od nedavne priredbe Valeriana in mesta tisočerih planetov Leitch dejansko razume zakonitosti žanra, ki ga prireja, torej grafičnega romana, in se od predloge odmakne dovolj, da slog vsebine ne zaduši popolnoma. To sicer ne pomeni, da ima film kak globlji uvid v življenje Vzhodnega Berlina: uporabi ga le kot kul, "retro" kuliso. Še posebej očitno je to v trenutku, ko se podimo po omenjeni kinodvorani na Alexanderplatzu, hladna vojna pa je tematizirana le v shematiziranih, klišejskih potezah.

Zaplet je preprost, skoraj banalen (filmu bi se kljub pravkar povedanemu dalo očitati, da je vsaj del zgodbe žrtvoval v korist akcije): Lorraine se mora dokopati do seznama vseh tajnih agentov na obeh straneh železne zavese, preden ga v roke dobijo Rusi, kar "bi hladno vojno podaljšalo za naslednjih 40 let". Njen stik na terenu je v Berlinu nastanjeni britanski agent David Percival (James McAvoy), kmalu pa se v dogajanje vrine še francoska novinka, agentka Delphine (Sofia Boutella). Theronova oba zasenči s tako lahkoto, kot je predlani Toma Hardyja v novem Pobesnelem Maxu. John Goodman in Toby Jones v stranskih vlogah vsemu skupaj vdahneta še malo renomeja in prestiža "stare šole". Spletke agentov, kontraagentov in seveda dvojnih agentov so kompleksne samo do te mere, da Lorraine spravijo od enega akcijskega prizora do drugega, a vsaj ni večjih vsebinskih lukenj v scenariju, ki bi uničile iluzijo.

Glasbena podlaga je tako prominentno pozicionirana, da bi si zaslužila omembo na plakatu: Charlize brca in strelja skozi Berlin na podlago vsega najboljšega (in najbolj očitnega) v evropskem synth-popu in popu osemdesetih. (Kdo bi si mislil, da bo I Ran, singel britanskih novovalovcev A Flock of Seagulls, tako kmalu po Deželi La La dobil še en hip filmske slave.) In ko boste videli mulca, ki mu z lastno rolko zmečkajo obraz ob taktih Nenine 99 Lufballons, bo ta pesem za vedno dobila drugačen predznak.

Ne trdimo, da je Atomska blondinka zavestna feministična parabola, ki bi gledalcu ponujala kako lucidno politično alegorijo (pa čeprav smo v časih, ko Rusija v ameriški zavesti zopet dobiva zlovešč prizvok). Je pa res, da se je po Čudežni ženski že drugič v enem samem poletju našla protagonistka, ki je v klasično "moški" žanr vdahnila novo življenje in sproščenost. Ne vem, kdo bi lahko iskreno trdil, da se naslednje dogodivščine Ethana Hunta ali Jasona Bourna veseli bolj kot nove misije "blondinke" (ja, odprti konec jo nedvomno dopušča). Tudi popkorn zabavo je treba znati postreči na ravno pravi temperaturi.

Ocena: 4+; piše Ana Jurc