Po kratkem, a skrajno donosnem izletu v precej drugačne žanrske vode - sedmem poglavju dirkalne franšize Hitri in drzni - se James Wan, ki je sicer prisegel, da je z grozljivkami opravil, vrača z nadaljevanjem najbrž najboljšega filma v svoji karieri, Priklicano zlo (2013). In, roko na srce, žanr ga potrebuje: odkar je Wan na sceno zakoračil s krvjo in gravžem Žage (ne pozabimo, iztirjeno grozljivko je "uničila" šele poplava banalnih nadaljevanj), iz projekta v projekt pili svoj občutek za kakovostno strašenje naroda, na primer v prvih dveh delih franšize Insidious, poklona klasikam žanra paranormalnih pojavov in demonske obsedenosti. Serija Insidious je z umetniškim skrpucalom v tretjem poglavju, ki ga je režiral scenarist Leigh Whannell, dokazala, kako nepogrešljiv je bil zanjo Wan; enako se je zgodilo z Anabelle, kilavim spin-offom Priklicanega zla, ki je imel idealnega protagonista, srhljivo demonsko lutko, ne pa tudi optimalnega režiserja (vlogo je prevzel Wanov stalni direktor fotografije, John R. Leonetti).

Spomnimo samo, da je draž fascinacije Priklicanemu zlu vdihnil podatek, da sta bila Ed in Lorraine Warren svojevrstna institucija: resnična lovca na paranormalno, ki sta zaslovela s primerom hiše groze v Amytivillu; nova franšiza za zdaj raziskuje druge primere iz njune dolgoletne kariere raziskovanja primerov, ki se upirajo racionalni razlagi. Patrick Wilson in Vera Farmiga sta odlični igralski izbiri - protagonistoma vdihneta človečnost, ki franšizo odmakne od cenenega žanra strašenja, kamor radi zaidejo filmi Insidious, in jo približa elegantnejšim, bolj meditativnim klasikam žanra s Friedkinovim Izganjalcem hudiča (1973) na čelu.

Več kot tristomilijonskemu zaslužku predhodnika se torej lahko zahvalimo za Priklicano zlo 2, ki tematizira primer, ki je ob koncu sedemdesetih globoko pretresel britansko javnost. Zgodba Peggy Hodgson, matere samohranilke s štirimi otroki, ki ji je življenje začela greniti demonska prezenca, je javno mnenje razdelil na goreče vernike, ki so prisegali na številne avdio- in videodokaze (primer hiše Enfield je eden najbolj dokumentiranih v zgodovini paranormalnega), in pa na skeptike, prepričane, da skuša Peggy z zgodbicami o duhovih samo priti do boljšega občinskega stanovanja. Film sicer predhodnika morda na doseže v vseh pogledih, a ga preseže vsaj v enem pomembnem: vzame si čas za natančnejši oris zakoncev Warren in dinamike med njima (odličen je na primer uvodni prizor, v katerem Lorraine skozi oči morilca podoživi grozljivi pokol, ki bo pozneje navdihnil grozljivko Amityville: Hiša groze, nedvomno eno izmed Wanovih referenc v žanru).

Wan že v prvih kadrih zategne zanko groze, ki ne popusti do odjavne špice filma. Zgodba se razcepi na dve vzporedni štreni: ena dokumentira prve manifestacije nadnaravnega v revni podrtiji v Enfieldu, druga pa mirno rutino družine Warren na drugi strani Atlantika. Po tehnični plati je Priklicano zlo 2 spolirano do potankosti - scenografija Velike Britanije v sedemdesetih je osupljivo dodelana -, kar velja tudi za igralsko zasedbo s Frances O'Connor na čelu, ki je od Lili Taylor (v prejšnjem filmu) prevzela vlogo terorizirane matere. Prav tako izjemna je Madison Wolfe, ki mora stopiti iz sence Linde Blair v klasični vlogi nemočnega otroka v krempljih nevidnega zla.

Pozabite na staro krilatico, da je manj včasih več: Priklicano zlo je imelo še enkrat višji proračun od predhodnika in Wan se je odločil, da se mora to tudi videti: film radodarno natrpa s posebnimi učinki, ki minutažo raztegnejo na za spoznanje preradodarnih 134 minut. Kot se za žanr spodobi, kosi pohištva frčijo po sobah, okvirji postelj hreščijo, otroške igrače pa se vklapljajo in ropotajo same od sebe; nič od tega ni posebej izvirno, a opravi svojo nalogo in posamezni prizori - na primer tisti, v katerem se vsi križi v sobi počasi obrnejo na glavo - postavijo temelje nelagodnemu vzdušju v celotnem filmu. Novemu direktorju fotografije Donu Burgessu (nasledil je zgoraj omenjenega Leonettija) je uspel vsaj en antologijski kader. V minimalističnem prizoru Edovega prvega "pravega" pogovora z demonom je izostren samo Wilsonov obraz v ospredju, resnična groza pa je nakazana v zamegljenih sencah za njim.

Nič manj dobrodošel dodatek ni demonska redovnica (prizor s portretom je vreden nočnih mor), ki bi v maniri Anabelle kaj lahko dobila lasten spin-off, medtem ko so idejo za pojavo Ukrivljenega moža (Crooked Man) ustvarjalci najverjetneje dobili pri malem avstralskem biseru Babadook (2014). Vse prej kot amaterska je tudi glasbena podlaga, ključen element žanra grozljivke - pohvale sta vredni tako nekarikirana partitura Josepha Bishare kot tudi premišljena uporaba klasičnih komadov, na primer Presleyjevega Can't Help Falling in Love, s katerim v enem izmed redkih trenutkov zatišja zašarmira Wilson.

Priklicano zlo 2 razume, da o učinkovitosti grozljivke ne odloča število duhov ali trupel, ki ti jih uspe stlačiti vanjo, pač pa tridimenzionalni liki in igralci, ki znajo podati njihovo travmo. Zgrožen pogled Vere Farmige, ki nedvoumno priča o tem, da vidi onkraj oprijemljivega sveta, je dragocenejše orožje od vsake računalniško animirane omare, ki se raztrešči ob steni. Osebno bi nova poglavja Priklicanega zla, ki dokazuje, da je v žanru, poplavljenem s "smetjem", še mogoče posneti kakovosten film, videla veliko raje od (že napovedanih) Anabelle 2 in Insidious 4.

Ocena: +4; piše Ana Jurc