Dediči s Pulitzerjevo nagrado ovenčanega ameriškega dramatika Paula Zindela so ustvarjalce romantične drame Oblika vode obtožili, da so si - brez dovoljenja in brez navajanja vira - zgodbo izposodili iz Zindelovega opusa. Oblika vode, ki je nominirana za 13 oskarjev (tudi za najboljši film, režijo in izvirni scenarij), naj bi "očitno temeljila" na drami iz leta 1969.

Dramatikov sin David Zindel je za časopis The Guardian povedal, da je trdno prepričan, da je bila navdih za Obliko vode drama Let Me Hear You Whisper (Naj slišim tvoj šepet), zgodba o čistilki v raziskovalnem laboratoriju, ki se zaljubi v delfina v ujetništvu in ga skuša rešiti.

"Šokirani smo, da je velik filmski studio lahko posnel film, ki se tako očitno naslanja na delo mojega pokojnega očeta, in da se ni nihče obrnil na nas ter nas prosil za avtorske pravice," je Zindel zapisal v elektronskem pismu omenjenemu časopisu.

Pod kritiško hvaljeno Obliko vode (The Shape of Water) sta kot scenarista podpisana Guillermo del Toro in Vanessa Taylor. Film se, kot ste najbrž lahko sklepali, vrti okrog snažilke, ki v šestdesetih letih prejšnjega stoletja dela v vladnem laboratoriju v Baltimoru; zaljubi se v morsko pošast, ki jo je ameriška vlada ujela v amazonskem pragozdu in jo zdaj v največji tajnosti preučuje. Elisa, ki jo igra Sally Hawkins, skuša svojega morskega prijatelja ugrabiti in izpustiti na prostost. Če primerjamo koncept, osnovne poteze zgodbe in določene like, je Oblika vode resnično v marsičem podobna drami Let Me Hear You Whisper, ki so jo kot televizijsko produkcijo predvajali pred skoraj petdesetimi leti.

Studio Fox Searchlight je Obliko vode pred Akademijo kandidiral kot zgodbo, posneto po izvirnem scenariju; Paula Zindela kot vira navdiha ne navajajo nikjer.

Kategorično zavrača obtožbo
Predstavnik studia je obtožbo, ki se je že pred časom razširila po spletu, že zanikal. Je pa tokrat prvič, da se je v debato vključila družina pokojnega dramatika. Pri Foxu so v izjavi za javnost zapisali: "Guillermo del Toro ni nikoli in v nobeni obliki prebral ali videl drame gospoda Zindela. Za njim je 25-letna kariera, v kateri je posnel deset celovečernih filmov, vedno je zelo iskreno navajal svoje vplive. Če ima družina Zindela vprašanja v povezavi s tem izvirnim delom, bo pogovor z njimi dobrodošel."

Je vse to lahko naključje?
V obeh zgodbah se čistilka, ki ima nočno izmeno v laboratoriju, zaljubi v morsko bitje, ki je predmet skrivnostnih in bolečih znanstvenih eksperimentov. V obeh zgodbah se odnos med protagonistoma vzpostavi prek tega, da čistilka bitju nosi hrano, in v obeh imamo prizor, v katerem dekle pred akvarijem pleše z metlo. V obeh primerih gre za laboratorij, ki se ukvarja s skrivnimi vojaškimi operacijami, in v obeh morskemu bitju grozi vivisekcija.

Zelo podobna sta tudi načrta ugrabitve: čistilka sklene, da bo svojega prijatelja na prosto spravila v vozičku za umazano perilo. Vzporednica je tudi med likoma sodelavke iz službe, ki pomaga protagonistki (v filmu jo igra Octavia Spencer, ki je prav tako nominirana za oskarja).

Obstajajo pa seveda tudi razlike. V filmu je Elisa nema, pošast se od nje kmalu nauči osnov znakovnega jezika. V drami Helen lahko govori, omeni pa, da "so nekateri ljudje nemi, pa jih zato še ne ubijemo". V filmu se pojavi tudi lik Elisinega prijatelja in soseda, ki ga igra Richard Jenkins. Prav tako obstajajo precejšnje razlike med koncema obeh zgodb.

V nedavnem intervjuju za revijo Written By je Del Toro pripovedoval, da se mu je ideja za zgodbo porodila v pogovoru s pisateljem Danielom Krausom, ki mu je predlagal "pripoved o čistilki, ki ugrabi moža dvoživko iz skrivnega vladnega poslopja". Na Krausovi spletni strani lahko preberemo, da je film nastal po njegovi in režiserjevi "izvirni ideji".