Toliko je namreč minilo, odkar se je na spletu pojavil prvi napovednik za igrano-dokumentarni projekt Houston, imamo problem, ki slovenski film vehementno porine v sivo območje med resničnostjo in fikcijo, v katerem operira žanr t. i. mockumentarca. Drugače povedano: samo zato, ker se nekaj ni zgodilo, še ne pomeni, da ni resnično. Virc, ki je nase pred leti opozoril že s študentskim filmom Trst je naš, je iz avtentičnih arhivskih posnetkov spletel zgodbo, vredno hollywoodskega scenarija (če odmislimo "detajl", da so v filmu ravno Američani tisti, ki se jih brezsramno vodi za nos). In v resnici je film aprila svojo premiero doživel na newyorškem filmskem festivalu Tribeca. Od danes naprej si film lahko ogledate na rednem sporedu slovenskih kinematografov.

Osrednja premisa filma gre takole: po drugi svetovni vojni Tito izda skrivni ukaz za začetek razvoja ambicioznega jugoslovanskega vesoljskega programa (na podlagi domnevno izgubljenih načrtov Hermana Potočnika Noordunga). Američanom, ki jim v tekmi za vesolje za ovratnik dihajo Rusi, vest o jugoslovanskem projektu seveda pride na uho in ne mine dolgo, preden se dogovorijo za skriven odkup celotnega programa. Dva meseca pozneje predsednik John F. Kennedy napove, da bodo Američani poslali človeka na Luno. Naključje? Nikakor, nam "pojasni" Virc, ki mu uspe - s pomočjo "zgodovinarjev", "inženirjev" in drugih "prič" namigniti celo, da je bil med dolgoročnimi posledicami mešetarjenja z Jugoslavijo morda celo atentat na Kennedyja ...

Duhovita farsa, ki postopoma privzame fatalističen ton, v katerem se izrisuje neizbežni, krvavi konec Jugoslavije, je veliko več kot le ukana, ki bi skušala našo pozornost pritegniti z eksploatacijo zgodovinske osebnosti, ki je še vedno tako trdno usidrana v našo zavest. Houston, imamo problem je klasična tragedija, zamaskirana v komedijo, zamaskirano v dokumentarec.
Več pa v spodnjem intervjuju.

O filmu Houston, imamo problem že leta vemo vse – in nič. Projekta niste spravljali s tal samo z vlogami na Filmski center, pač pa ste že leta 2012 posneli kratek filmček, ki je prinašal obet sočne zgodbe. "Houston" je bil torej uspešnica, še preden je bil posnet. Kakšen pritisk prinese to s seboj?
Ko smo januarja 2012 na spletu objavili napovednik, smo hoteli zainteresirani strokovni javnosti - producentom, koproducentom, delavnicam – predstaviti idejo, ki smo jo razvijali. Na tisti točki o njej še nismo veliko vedeli ali je natančneje raziskovali. Niti nismo skušali namenoma ustvarjati "hypa", debata je bila celo o tem, ali video sploh objaviti javno ali pa ga zakleniti z geslom. Kadar smo pred tem kdaj namensko skušali ustvariti viralen hit, se ni nikoli obneslo. Viralne uspešnice se zgodijo nepričakovano in Houston je bil ena izmed njih, pa naj se danes to sliši še tako neiskreno.

Med koproducenti filma je tudi HBO Europe, kar je prvo tovrstno sodelovanje za kak film s področja nekdanje Jugoslavije. Je bilo sodelovanje s tujimi producenti ključnega pomena, da je bil film v poplavi prijav opažen in izbran za program festivala Tribeca?

HBO je bil za nas eden izmed pomembnih koproducentov, ampak še zdaleč ni bil edini: tu so še RTV Slovenija, Slovenski filmski center, Hrvaški avdiovizualni center, Katarski filmski fond in tako dalje. To je vprašanje o kuri in jajcu – kdo je prej pomagal komu? Tribeca in sorodni festivali iščejo mednarodno zanimive projekte in dobre zgodbe. S tem, da so film sprejeli na Tribeco, je postalo jasno, da ima v ZDA potencial. Američani so namreč silno pragmatični: ne bodo izbrali filma, za katerega ne bi mislili, da ga bo njihovo festivalsko občinstvo dobro sprejelo. Dejstvo pa je, da film tudi pri svojih poprodukcijskih aktivnostih potrebuje ekipo ljudi, ki zanj delajo – da ima torej ljudi, ki ga prijavljajo na festivale, skrbijo za stike z javnostjo, z mediji ... Vsak festival mora organizirati okrogle mize in pogovore in koristno je, če imaš nekoga, ki lahko film primerno zastopa. Ampak v osnovi pa vedno prepričaš s samim izdelkom.

Na Tribeci ste spoznali tudi Roberta De Nira. Sta izmenjala kako besedo o Houstonu?
De Niro je fantastičen človek, z njim se je super pogovarjati. Avtorje je povabil na sprejem, kjer pa smo se več pogovarjali o samem konceptu festivala in filmski umetnosti na splošno kot pa o naših konkretnih projektih. Vedel je, s čim se ukvarjam, ampak mislim, da takrat, na samem začetku festivala, filma še niti ni videl.

Ustvarjate pod okriljem družinskega podjetja, Studia Virc. Ustanovil ga je vaš oče, Andrej, ki je pri filmu Houston, imamo problem sodeloval kot direktor fotografije, medtem ko je vaš stric Boštjan scenarist in producent. Pomeni delo z družino predvsem večjo ustvarjalno svobodo – ali pa se kdaj tudi izkaže, da so vsa svarila o tem, kako se "kri in posel ne mešata", na mestu?
Naslednje leto bo 25 let, odkar sta moj oče in njegov brat ustanovila podjetje. Še vedno v veliki meri temelji na komercialni, korporativni produkciji, posnamemo pa tudi veliko dokumentarnih filmov. Že ko sem bil majhen, me je oče navdušil za fotografijo; on mi je vcepil občutek za estetiko, za pripovedovanje zgodb v vizualnem smislu, kar sem nadgradil s študijem filmske režije na akademiji.

Ko smo končali film Trst je naš, ki je bil leta 2010 nominiran za študentskega oskarja, smo razmišljali, kako dalje. Pri družinskih podjetjih se vse vrti okrog vprašanja, kakšen je stik med generacijo staršev in generacijo otrok. Mislim, da smo v našem primeru našli dobro ravnotežje med tradicijo, znanjem in zrelim razmišljanjem, kako se podjetje sploh vodi, na eni strani in menoj, ki ves čas skušam zganjati revolucijo, na drugi. Dialog o tem, katere plati procesa bi bilo smotrno radikalno spremeniti in pri katerih bi si s spremembami samo ustvarili dodatne težave, sevda nima enoznačnih zaključkov, pomembno pa je, da se odvija. Najpomembnejša prednost družinskih vezi s poslovnimi partnerji je v tem, da si lahko zaupaš. Komu pa boš, če ne družini?

Premisa filma Houston, imamo problem je v tem, da so bili po petdesetih letih končno deklasificirani nekateri dokumenti Nase, ki osvetljujejo dogodke, povezane z "jugoslovanskim vesoljskim programom". A do arhivov Nase pavzaprav niste imeli dostopa. Kaj je bil torej idejni zametek za projekt?
Že po filmu Trst je naš se je izkazalo, da je Jugoslavija nekakšna velika enigma, ki ljudi zanima. A najbrž ne bi bili prvi, ki bi se lotili klasičnega dokumentarca o vzponu in padcu Jugoslavije, in najbrž tudi ne bi bil preveč zanimiv. Zato smo začeli raziskovati vse v zvezi z Jugoslavijo v fiktivnem smislu – njeno mitologijo; konec koncev je bila država sama po sebi v nekem smislu mit. Nato smo se "sprijaznili" z dejstvom, da smo filmarji in da ne bomo pisali učbenika za srednjo šolo, ampak snemali film, ki potrebuje intrigantno zgodbo. Nato se nismo več podrobno ukvarjali s tem, koliko naj bi bilo dokumentaristike in koliko fikcije, ampak smo skušali posneti dramatično zgodbo z vsem znanjem, ki ga premoremo.

Dejansko je v filmu ogromno arhivskih posnetkov, ki niso bili še nikoli videni, in to iz povsem preprostega razloga. V arhivu beograjskih Filmskih novosti je denimo ogromno materiala, ki je bil v petdesetih in šestdesetih letih zmontiran in predvajan, nato pa pospravljen v bunker – po navadi niti ne zato, ker bi šlo za kake velike skrivnosti, ampak preprosto zato, ker je bilo posnetkov toliko. Ko smo nabrali dovolj produkcijskih sredstev, smo se lotili brskanja med temi prispevki in tudi med originalnimi, nezmontiranimi materiali. Ko naletiš na kadre Tita v kopalkah, ti je jasno, da to mora iti v film! (Smeh.) Med drugim smo tudi leto dni sodelovali s srbskim ministrstvom za obrambo, da so nam - kot prvim tujcem - odobrili vstop v arhiv srbske vojske. Čeprav smo pregledali ogromno dokumentov, smo v osnovi bolj kot dokumente iskali filmske materiale, kajti film je pač sestavljen iz zvoka in slike. Zelo zanimivi so bili sicer predvsem Cijini dokumenti, ki so bili resnično deklasificirani šele pred kratkim, ne nujno ravno po petdesetih letih. Iz njih smo črpali predvsem ideje za zgodbeni lok: na filmu ne moreš ravno kazati dokumentov, saj ne sestavljamo leksikona.

Če niste vedeli, kakšne posnetke boste v arhivih našli, ste morali torej zgodbo sproti prilagajati temu, kar se je z danim gradivom dalo zmontirati …
Vedeli smo, na katera zgodovinska dejstva se lahko opremo: od Titovega obiska pri Kennedyju in atentata na ameriškega predsednika pa do ogromnih količin denarja, ki jih je Jugoslavija dobila od ZDA, in ekonomskih težav ter naposled razpada države. V 88 minutah filma se zgodi vse, kar se je zgodilo sami Jugoslaviji - klasičen dramski trikotnik z vzponom in padcem.

Ko veš, katere posnetke potrebuješ, je seveda lažje iskati. Brskaš pa lahko v nedogled: v RTV-jeve arhive sem hodil še, ko smo film že pol leta montirali. Seveda potem konstantno premišljuješ, katere zanimive podrobnosti, ki si jih našel, lahko še stlačiš v film: ogromno detajlov smo morali izpustiti, ker preprosto niso sodili v naš kontekst.

Film od gledalca v resnici pričakuje veliko, več kot povprečen film. Ponudi mu na prvi pogled zelo verodostojno predstavljeno zgodbo in potem je od njega odvisno, ali bo do videnega zavzel kritično distanco. Po projekciji je bilo okrog mene kar nekaj zmedenih obrazov, ljudi, ki iskreno niso vedeli, kaj naj si mislijo.
Doslej še od nikogar nisem slišal, da mu film ne bi bil všeč na način, da ga zgodba ne bi pritegnila. Se pa seveda vedno med skeptiki in verniki, če jih lahko tako poimenujem, začne dialog o tem, kaj je res in kaj ne. In v tem je bila v resnici od samega začetka naša poanta. Film je dober samo toliko, kolikor se ljudje o njem po ogledu pogovarjajo.

Dejstvo je namreč, da smo ljudje pogosto skrajno nekritični do vseh vsebin, ki jih spremljamo prek medijev. V zadnjem času denimo spremljam ameriško predsedniško kampanjo in močno dvomim, da kdo po leksikonih preverja "zgodovinska dejstva", ki jih navajajo kandidati.

Houston, imamo problem hoče biti primer tovrstne manipulacije, ob tem pa vedno poudarimo, da gre za igrano-dokumentarni projekt, zmes fikcije in dokumentarizma, in tudi v samem filmu je veliko indicev, za kaj v resnici gre. Nikoli nismo hoteli ljudi preslepiti, daleč od tega.

V fazi produkcije se je izkazalo, da potrebujemo še en element, ki bo ljudi dodatno spodbudil k razmišljanju: sama od sebe se na tem mestu ponuja filozofija, kajti prav filozofija je tista, ki namesto odgovorov podaja odprta vprašanja. Tako smo za sodelovanje prosili Slavoja Žižka. Moram reči, da sem fasciniran nad tem, da njegove zelo jasne misli o tem, kaj se odvija na platnu, marsikomu zletijo skozi eno uho noter in drugo ven.

So vsi posnetki Tita, ki jih vidimo v filmu, avtentični, če že njihov kontekst ni?
Tito je povsod Tito. Komu se to morda zdi neverjetno, a prebrskali smo toliko arhivov in posnetkov Tita je toliko – Filmske novosti so bile skoraj njegov zasebni snemalni studio - da se nam na koncu sploh ni več zdelo nenavadno, da obstajajo posnetki Tita na plaži. Tudi vsi njegovi monologi, ki jih uporabimo v filmu, so potegnjeni iz najrazličnejših arhivov; vedno je to njegov glas. Je pa res, da montaža naredi zgodbo, ki jo hočeš povedati.

Ameriška recepcija filma je najbrž poglavje povsem zase. Film konec koncev razvija zgodbo, kako naj bi eden najbolj priljubljenih ameriških predsednikov nasedel Titovi ukani in kako naj bi nato Jugoslavija za nos vodila še naslednjih nekaj ameriških voditeljev, vključno s tem, da jim je podtaknila floto avtomobilov yugo. So bili ameriški gledalci zaradi tega vsaj malo razdraženi? So "nasedli" zgodbi, preden ste pojasnili, kako in kaj?
Na negativno reakcijo nisem naletel (še) nikjer. Odziv občinstva v Ameriki je bil dejansko zelo dober: ljudje so se smejali, jokali, doživeli vse, kar naj bi film v njih sprožil. Kar se širšega sporočila tiče: Amerika je dežela mitov, teorij zarot. Imajo toliko teorij zarot – od Območja 51 pa do pristanka na Luni – da so se na celoten projekt odzvali bolj lahkotno, kot smo mogoče od njih pričakovali. "Poštekali" so; naša zgodba je bila zanje samo še en kamenček v mozaiku teorij zarot o tem, kdo je ubil Kennedyja, in tako dalje. Zdi se mi, da se v našem okolju na te stvari odzovemo veliko bolj resno. V trenutku, ko kdo pride na plan s teorijo, ki ni splošno priznana, obvelja za disidenta.

Zakaj ljudje včasih raje verjamejo teorijam zarote kot "uradni zgodbi"? Še vedno obstajajo ljudje, ki verjamejo, da Amerika leta 1969 ni pristala na Luni, in da 11. september ni bil delo Al Kajde. Je to nekakšen izraz cinizma v odnosu do politike, do sveta? Se skušamo zavarovati pred lastno nemočjo v odnosu do širše resničnosti?
Mislim, da je stvar zelo preprosta. Vse teorije zarot imajo eno skupno značilnost: zelo kompleksne situacije predstavijo na zelo preprost način in nanje podajo preprost odgovor. Območje 51 je bilo na primer ogromen testni laboratorij ameriške vojske za nove tehnologije. Vse se je odvijalo v največji tajnosti, da Sovjeti ne bi izvedeli kakih podrobnosti, in ko je neko plovilo strmoglavilo, je vojska seveda takoj pospravila vse sledi. Ampak človeška domišljija nima meja in vsaka anekdota je veliko bolj fascinantna, če je podana v obliki skoraj pravljične zgodbe. Pogovor ob kavi o ameriški tehnologiji v petdesetih je lahko precej duhamoren, medtem ko zgodba o pristanku Nezemljanov …

Pa se ne bi dalo argumentirati, da je slepo sledenje vsaki teoriji zarote prav tako intelektualno leno kot avtomatično zavračanje vseh? Watergate je bil teorija zarote - dokler se ni izkazalo, da je vse res …
"Teorija zarote" je v resnici zelo širok pojem. Že Žižek v filmu pravi, da je namen teorije zarote pogosto v tem, da prekriješ pravo zaroto. Definitivno ne zavračam vseh teorij zarote. Nekatere verjetno držijo že zato, ker v času hladne vojne vlade pogosto niso hotele, da bi se določene informacije širile. Ljudje so si zato prisiljeni ustvariti lastne teorije o tem, kako so se stvari razvijale – lahko, da imajo prav ali pa tudi ne.

"Mit o jugoslovanskem vesoljskem programu" je torej svoj čas v resnici obstajal. Kdo ga je propagiral in zakaj? Temelji na tem, da je bila Jugoslavija v šestdesetih v resnici relevantna država, ki bi bila česa takega morda sposobna?
Točno to. Bilo bi povsem mogoče. Dejstvo je, da Jugoslavija deloma spadala v ta "paket" teorij zarot hladne vojne, obenem pa je bila mit že sama po sebi: fascinantno je, v kako pozitivni luči so jo videli ljudje z zunanje perspektive, podobno kot danes marsikdo gleda na ZDA.

Kavarniških debat, takih in drugačnih teorij, je bilo vedno ogromno, že takoj po drugi svetovni vojni: od tega, da je bil Tito Rus, pa do tega, kaj naj bi se v resnici dogajalo v Objektu 505; obstajale so tudi zgodbe o Nezemljanih in podobne neumnosti. Ljudje niso vedeli, kaj natančno se tam dogaja, slišali so nekakšen hrup, vedeli so za ogromno luknjo v hribu in videli pristajati letala … Vse to pač vzbudi domišljijo. Domišljija je bila v pogonu tudi v zvezi s stvarmi, ki so se na koncu izkazale za resnične - na primer to, da je Jugoslavija razvijala jedrski program. Od nekoga, ki je seznanjen s temi stvarmi, sem nedavno izvedel, da so se pogovarjali tudi o satelitskem programu. Konec koncev je nekega hrvaškega inženirja, Mikea Vucevica, ki je v šestdesetih delal v Nasi, Tito poklical k sebi in spraševal o tem, kako in če bi lahko Jugoslavija začela svoj vesoljski program. O tem obstaja intervju za hrvaško televizijo.

"Jugoslovanski vesoljski program" je torej skupek vseh teh raketnih in satelitskih programov ter sorodnih teorij zarot. Seveda pa ostaja vprašanje o kuri in jajcu - kdo je ta mit prvi napihnil? Priznam, da mi odgovor nanj v tem trenutku še ni povsem jasen. Mogoče je šlo res samo za skupek različnih stvari, ki smo jih šele mi zbrali na kup.

Kako je v film prišla življenjska zgodba Ivana Pavića, enega izmed inženirjev, ki naj bi jih Jugoslavija izvozila v Ameriko, popravljat napake na vesoljskem programu? Ste hoteli arhivske posnetke popestriti s "človeškim elementom"?
Ko je bil proces preiskovanja zgodovinskih arhivov končan, je postalo očitno, da se ljudje ne bodo mogli identificirati z luknjo v hribu, v kateri je bila morda parkirana raketa (Smeh). Ljudje se v zgodbah že od nekdaj identificiramo z ljudmi in in njihovimi usodami. Zgodbe znanstvenikov, ki so predstavljene v filmu, temeljijo na stvareh, ki so se v Jugoslaviji dejansko dogajale, na bolj ali manj podoben način. Veliko so nam pomagali ljudje, ki so bili nekoč v notranjih krogih pri protiobveščevalnih službah. Prek Pavićeve zgodbe smo hoteli predstaviti drugo plat takratnega sistema. Nikakor nismo hoteli posneti jugonostalgičnega filma, čeprav me je nekaj ljudi tega obtožilo. Tehnično sem bil še rojen v Jugoslaviji, to je pa tudi vse, in v resnici nimam pojma, kako je bilo živeti v skupni državi.

Ste figuro Tita izbrali tudi zato, ker je pri nas na neki način še vedno del dnevne politike? Na eni strani političnega spektra vzbuja nostalgijo, na drugi primerjave z najhujšimi diktaturami.
Tema je še vedno živa, definitivno. Treba se je zavedati, da še vedno snemajo filme o Napoleonu, o srednjeveških vitezih, pa eni in drugi veliko bolj sodijo v "zaključeno" zgodovino kot Tito. "Zgodovina" ne pomeni, da tematike ne bi smeli obravnavati – v tem konkretnem primeru mislim celo, da bi jo morali obravnavati še pogosteje, da bi tako morda lažje razčistili z lastnimi čustvi. Ne vidim problema v tem, da se pretekle zadeve vlečejo na plan, ampak v tem, da to na koncu včasih pripelje do nasprotnega učinka.

Moje zanimanje za temo do neke mere verjetno izhaja iz tega, da so po osamosvojitvi državni aparati skušali prekiniti z vsem, kar se je dogajalo med letoma 1945 in 1991 – z vsem, kar je bilo slabo, in z vsem, kar je bilo dobro. Že v osnovni šoli se mi je zdelo, da del zgodbe manjka. Nečesa mi nočejo povedati! Nasprotni učinek je seveda v tem, da te vse skupaj še toliko bolj zanima. Tito je še vedno kontroverzna osebnost: nekateri ga štejejo med najhujše kriminalce, drugi ga kujejo v zvezde kot najboljše, kar se je kdaj zgodilo na tem ozemlju … Odločitev o tem prepuščam gledalcu. Nisem skušal soditi.

Računate na to, da bo imel film zaradi svoje tematike pri nas izrazite nasprotnike, ki ga bodo skušali diskreditirati, ne da bi ga sploh videli? Kar je sicer ironično, ker bi jim bilo mogoče všeč, v kakšni luči prikažete Tita.
Že leta 2012, ko smo objavili napovednik, smo naleteli tako na izrazito pozitivne kot na skrajno negativne odzive. Ampak v resnici je bistveno samo to, da odzivi sploh so, da se ljudje na tvojo zgodbo odzovejo. Seveda imam raje, če so odzivi pozitivni, ne zdi pa se mi skrb vzbujajoče, če nas gledajo v negativni luči. Pomembno je, da se začne dialog.

Kako ste v film inkorporirali Slavoja Žižka? Ste mu pokazali končano različico in pustili, da je pred kamero razvil svojo misel, ali ste ga intervjuvali samo na podlagi zasnove celega filma?
V sklopu vseh snemanj, ki smo jih opravili, je bilo eno tudi z Žižkom. Tako kot v drugih vidikih filma tudi tukaj ni šlo za diktatorski pristop, kjer bi režiser ekipi diktiral, kaj in kako mora narediti. Vedno gre za dialog med ustvarjalci in Slavoj Žižek je bil eden izmed njih. Prizori z njim so bili posneti v dveh dneh na Viba filmu, v obliki intervjuja. Začrtali smo, katere teme obravnavamo in kaj je sporočilo filma, kako bo to povedal, pa je bilo seveda popolnoma v njegovih rokah. Obstaja še ogromno neuporabljenih posnetkov, o katerih razmišljam, da bi sodili v podaljšano različico filma.

Prav v Žižkovih komentarjih in sklepnih kadrih filma se skriva tudi emocionalna nota celega projekta. Še posebej, ko ob posnetkih Natovega bombardiranja Jugoslavije slišimo, da "je vse, za kar smo delali, izginilo".
Celoten film je zasnovan kot simbolna zgodba o vzponu in padcu Jugoslavije, čemur smo skušali slediti tudi v dramaturškem smislu. 88 minut filma ustreza 54 letom Jugoslavije. Gledalec morda tega na začetku ne pričakuje, a postopoma najbrž postane jasno, kako se vse skupaj mora končati. Nismo mogli spregledati padca Jugoslavije in posledično razblinjanja idej in ideologij, ki so obstajale takrat – in tudi v filmu, ki ste ga gledali. Še posebej se mi zdijo zanimive reakcije gledalcev na prizore Titovega pogreba: nekateri težko zadržujejo solze, drugim se zdi vse skupaj silno smešno.