Teden dni po slovesu tega velikega sodobnega umetnika bo v spomin nanj dokumentarec na ogled na 2. programu Televizije Slovenija.

Nocoj ob 22.25 bo na sporedu 2. programa Televizije Slovenija dokumentarni film Projekt: rak; Ulayev dnevnik od novembra do novembra, ki spremlja eno najtežjih umetnikovih bitk. Tisto, v kateri ga je izdalo telo, medij, v katerem se je pionir body arta izražal. Sam ga je imel za "medij par excellence", od samega začetka njegove ustvarjalne poti je bil namreč ključni komunikator v njegovem delu.

Sorodna novica "Ulay je razlog, da sem posnel najbolj optimističen film v karieri"

Projekt rak je resda film, v katerem Kozole leto dni sledi Ulayevi bitki z rakom, ki jo je tedaj uspešno prestal, a film je še veliko več. Je portret umetniškega nomada, ki je tako v sodelovanju z Marino Abramović kot sam pomembno zaznamoval umetnost zadnjega pol stoletja, predvsem pa je tisto, kar si je Ulay želel, ko sta šele začela razvijati idejo za film: hotel je, da ga film predstavi predvsem kot človeka. In to mu tudi uspe.

Ulayevo življenje je tako široko, da bi ga lahko ujeli v tri filme, nam je pred premiero filma leta 2013 povedal Kozole. In nekaj podobnega o njem pravi Marina Abramović: "Veliko časa je potrebnega za razumevanje Ulaya. Morda celo življenje."

Ulay je gotovo najbolj poznan po delu dueta Ulay/Abramović. Umetnika sta od sredine sedemdesetih do poznih osemdesetih let ustvarila vrsto performansov, ki so danes cenjeni kot klasična dela. Po njunem razhodu je sicer pozornost javnosti vidneje ostala pri Marini, vendar je Ulay kljub bolj hermetični naravi in zadržanemu delovanju ostal pomemben akter sodobnega umetniškega ustvarjanja. "Marina spada v spektakelsko, Ulay v dokumentarno sfero. Gre za popolnoma različne svetove. Ne le po karakterju, tudi v odnosu do skupne zgodovine, ki jo interpretirata popolnoma različno," je tedaj dejal Kozole.

Ulay, pionir polaroidne fotografije, oče body arta in performansa je verjel, da je estetika brez etike kozmetika. Tudi zato je bil od vsega začetka eden bolj brezkompromisnih umetnikov. Leta 2009 se je preselil v Ljubljano. V času, ko sta se z režiserjem Damjanom Kozoletom že dogovarjala o snemanju filma (nekateri so ga razumeli kot odgovor na le kakšno leto starejši dokumentarec Marina Abramović: The Artist Is Present), so mu diagnosticirali raka, kar je spremenilo vse načrte.

Sorodna novica Umrl je Ulay, vizionarski umetnik, ki je premikal meje

Prvi prizori so bili posneti novembra 2011 na Onkološkem inštitutu v Ljubljani, kjer je Ulay prejemal kemoterapijo. Ko se mu je zdravje malo izboljšalo, se je odločil, da morda še zadnjič obišče svoje prijatelje po svetu. Film sledi temu poslovilnemu obredu ‒ najprej na premieri Marininega filma v Berlin, potem v New York in na koncu v 'njegovem mestu', Amsterdamu. Kar se je na začetku zdelo kot intimno poslovilno pismo, je nazadnje preraslo v Ulayjev največji in najpomembnejši projekt.

Bolezen se je pozneje ponovila in umetnik, ki se je rodil leta 1943 kot Frank Uwe Laysiepen, je 2. marca umrl star 76 let. Izrazi sožalja so prihajali z vsega sveta, mediji so enemu najbolj radikalnih umetnikov našega časa spisali njegovemu opusu primerne hommage.

"Nisem igralec, ampak umetnik performansov," je zase dejal Ulay, ki je pred snemanjem filma izrazil željo, da naj pogovor posnamejo le enkrat, brez ponavljanja.

Kozole je film posnel po scenariju kustosa Tevža Logarja, direktor fotografije je Matjaž Mrak, montažo podpisuje Jurij Moškon, zgodbo spremlja glasba dueta Silence, opremljevalec zvoka je bil Julij Zornik, producent pa Danijel Hočevar (Vertigo/Emotionfilm).