Kot otrok, ki se je še včeraj motal med nogami, je "čez noč" odrasel v zrelega moškega. In njegova obletnica sporoča, in to je najbrž tisto ne nepomembno, da nima samo on več kot štirideset let, tudi mi jih imamo dobrih štirideset več!
Sem otrok, ki so ga formirali ameriški filmi sedemdesetih let. Morda je res ali pa ne, kajti vsaka generacija ima svoje heroje, a neštetokrat smo slišali in brali in zatem ponovili: "Filmi, kot so jih naredila sedemdeseta, se ne delajo več." Francis Ford Coppola – in ni bil edini – je dejal, da brez vina iz kalifornijskih vinogradov svojih mojstrovin ne bi mogel več posneti!
Lovec na jelene režiserja Michaela Cimina je sprožil plaz filmov o vietnamski vojni kot refleksiji občutkov "največje nacije", kot se brez pomislekov radi razglasijo številni Američani. Čeprav ni bil niti prvi in seveda ne edini, se zdi, da je bilo po njem vse lažje: Vietnam je postal tako rekoč ameriška franšiza, kot Divji zahod ali poleti na Luno …
Sliši se težko verjetno, a vietnamska vojna je konec šestdesetih, veliko bolj kot danes Trump, razklala ameriško politiko in z njo tamkajšnjo javnost. Na "moji" 23. ulici v New Yorku, kjer je bolnišnica ameriških veteranov, vam v njeni bližnji okolici še danes ne bi svetoval polemike o vojni, še manj v Washingtonu ob zidu iz črnega marmorja z 58 tisoč imeni ubitih ali pogrešanih Američanov.
Film je bil nemudoma in neizogibno deležen diametralno nasprotnih ocen: od tega, da gre za vrhunec filmske umetnosti, ki ga, to je dejstvo, Cimino ni nikoli niti približno ponovil. Zagotovo spadam v to skupino, sicer tega zapisa ne bi bilo … A na drugi strani je bilo slišati tudi to – in tudi temu je težko oporekati – da izkrivlja podobo vojne, v kateri so bili Američani kljub absolutni premoči poraženi. Prefinjeno, skozi igralske mojstrovine protagonistov ter z grandiozno produkcijo, ki bi si jo morda lahko privoščil le še Veljko Bulajić, naj bi Cimino relativiziral vojno, v kateri naj bi bili Američani zgolj in samo agresorji in Vietkongovci zgolj partizanski borci za svobodo.
Vietnamski vojni dopisniki, med drugimi "sveti" Peter Arnett, so mu očitali, da se je med vietnamsko vojno na obeh straneh počelo in dogajalo marsikaj, a ruska ruleta se ni igrala nikoli. Vietnamska izkušnja vojne Michaela Cimina naj bi bila čista izmišljotina: med promocijo filma naj bi dejal, da se je leta 1968 pridružil Zelenim baretkam, to pa preprosto ni bilo res!
Cimino, zadnje leto življenja je gostoval v newyorškem "Kinodvoru", kinu Angeliki v East Villageu, je vedno znova odgovarjal, da v nobenem filmu, in Lovec ni izjema, ne gre za faktografijo. Film je kot fikcija, če hočete dejstva, ne segajte po romanih! In morda ravno zaradi tega Lovec o vojni v Vietnamu pove veliko več od kupa dokumentarcev, pri čemer moram dodati: tudi vsak dokumentarec je svojevrstna fikcija!
Lovec je v Jugoslaviji vdrl v dirigiran medijski prostor, ki ga je v zunanji politiki krojil TANJUG – tiskovna agencija Jugoslavije; ta je bil razdeljen zgolj na dobre in slabe in nič vmes. Med kolegi na radiu Ljubljana je krožila anekdota, da so si uredniki, če je kakšen dan Tanjug pozabil, kar sami izmislili, koliko ameriških letečih trdnjav B-52 so sestrelili borci odporniškega gibanja.
Z Lovcem sem se v mislih vedno znova srečal, ko sem potoval v Betlehem – mesto v Pensilvaniji, štiri ure vožnje iz New Yorka, za katerega pred Ameriko nisem slišal nikoli. V veduti mesta še vedno kraljujejo danes hladni dimniki mogočne jeklarne Betlehem Steel, nekoč največje ameriške železarne in ladjedelnice, ki "podpira" pol klasičnega New Yorka.
Ameriško dogajanje iz Lovca bi zlahka presadil v Betlehem, čeprav se dogaja v Clairtonu, dobre štiri ure vožnje proti zahodu, samo streljaj od Pittsburgha. Začetek filma, Stevenovo poroko, več kot desetminutno mojstrovino za filmske učbenike, bi danes producenti zelo verjetno neusmiljeno in uničujoče skrajšali, rekoč, da bi mlajši gledalci zaradi dolgčasa bržkone iz žepov izvlekli mobilnike.
Poroka na večer, preden se fantje odpravijo v pekel na drugem koncu sveta, je parafraza Amerike druge polovice dvajsetega stoletja. Priseljencev iz vzhodne Evrope – v filmu sicer Ukrajincev, a prav lahko in v okolici Pitsbourga zagotovo so bili tisoči tudi iz dežele Kranjske v Avstro-Ogrski monarhiji in celo Jugoslavije. Priseljenci in njihovi potomci so Ameriko gradili in sanjali in zanjo tudi umirali; bili so njen »kanon futr« v jeklarnah in rudnikih in v goščavi vietnamske džungle.
Danes je od jeklarskega kolosa v Betlehemu ostal samo rjaveči labirint praznih proizvodnih hal, zato je v Pensilvaniji zmagal Trump. Michael (Robert De Niro) ni imel kot Trump zdravniškega potrdila o kostnem izrastku na peti, s katerim bi se izognil služenju. A zagotovo zagovornik ustavne pravice do nošenja orožja bi danes zelo verjetno nosil rdečo kapo z napisom "Make America Great Again".
Obvestilo uredništva:
Mnenje avtorja ne odraža stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje