Miha Hočevar, še vedno uradno absolvent AGRFT-ja za filmsko in televizijsko režijo, se je že med študijem kot asistent in režiser dejavno vključil v slovenski film. Po več sto posnetih oglasih in dejavnem pisanju scenarijev je leta 2000 sedel na režijski stolček celovečernega prvenca Jebiga, leta 2003 je sledil film Na planincah, leta 2009 Distorzija in nato leto 2010 in veliki pok, Gremo mi po svoje. In zato se razume, da najin pogovor začneva prav s tem.

Ste že pri ustvarjanju prvega dela vedeli, da imate v rokah material za več filmov, da so to začetki franšize? Ali je šele uspeh prvega Gremo mi po svoje prinesel nastanek drugega?

Nekaj vmes. Že pri pripravah prvega filma so me prijatelji "zafrkavali", da bom moral posneti še drugi in tretji del glede na množico idej, ki jih imam. A sem šel počasi, tudi zato, ker nisem ljubitelj ponavljanja samega sebe, tako da je za nastanek drugega dela odgovorna kombinacija pritiska kolegov, družine in občinstva, dokončno odločitev za nadaljevanje pa je potem prinesel uspeh prvega filma.

V filmu Gremo mi po svoje 2 je znova mešana zasedba. Ob diplomiranih igralcih z dolgoletnim stažem stoji mladina, ki nima igralske kilometrine in tehničnega znanja. Kako je potekalo snemanje, je bilo vaše delo zato zahtevnejše?

Ne bi rekel, da je bilo zaradi tega več dela na snemanju, bolj so bile potrebne močnejše, širše avdicije. Preden sem našel vse te obraze za like, ki sem jih imel dodelane v glavi, je preteklo kar precej časa, a ko jih najdeš, potem stvar teče gladko. Na snemanju ni bilo razlike pri delu z izkušeno starejšo ekipo in mladimi naturščiki in tudi sicer so starejši igralci pomagali mladim z nasveti, tako da je res teklo brez težav.

Velja pravilo, da je snemanje komedij zelo resna stvar. Kako je bilo pri vas?
Marsikdo se ne zaveda, kako resno delo je snemanje. Začne se ob peti uri zjutraj in velikokrat se ne konča pred enajsto zvečer. Veliko je nervoze, ker smo odvisni od vremena, prisotne so človeške napake, slaba volja, tehnične težave in kar je še takega. Vedno se najde čas za zabavo, saj smo se veliko presmejali, ampak v glavnem gre za trdo delo.

Ste imeli glavne odrasle igralce v mislih že pri pisanju scenarija?
Za osrednje like imam vedno nekoga v glavi. Tukaj, recimo, sem ob prvi ideji, da mladi potrebujejo odraslega antagonista, nekoga, ki jim bo stal nasproti, takoj pomislil na Jurija Zrneca. In potem, v drugem delu, ko sem dobil idejo, da bi se delal norca iz tega, po mojem mnenju precej umetnega konflikta, antagonizma med Štajersko in osrednjo Slovenijo, je bil Tadej Toš prva misel, čeprav ga prej nisem poznal osebno. Glavne like tako imam že ob pisanju scenarija, druge pa najdem na avdicijah, grem kdaj v gledališče itd.

V kar nekaj aktualnih filmih igrajo naturščiki, torej nešolani igralci. V končnem izdelku, filmu, je pomembno le to, da igralec ali igralka v vlogi prepriča, in ni pomembno, ali je šolan ali ne. Ampak na snemanju pa verjetno so razlike v vašem procesu dela z enimi in drugimi? Koliko vam je izobrazba na avdicijah pomembna?
Samo vloga mi je pomembna. Če vidim nekoga, ki ima tako izjemen obraz, da ga hočem imeti v filmu, in se hkrati zavedam, da nima dikcije na taki ravni kot šolan igralec, mu pač ne dam dialoga. Če pa imaš v scenariju pol strani monologa, pa boš presneto pazil, da bo igralec to sposoben izpeljati. V tem primeru so pomembne igralska kilometrina, rutina, izkušnja. Pač, pasati mora v vlogo tako ali drugače. Diploma AGRFT-ja pri meni ni nikakršen dejavnik.

Po Štigličevih uspešnicah Poletje v školjki 1 in 2 v 80. je nato mladinski film poniknil in predvsem vam gre zasluga, da je znova v ospredju. Že v tistem času ste posneli dva kratka filma z mladinsko tematiko - Nerazumljivosti (1988) o mladem glasbeniku, ki se upira odhodu na služenje vojaškega roka, a vendar konča v vojašnici JLA, in Zakaj jih nisem vseh postrelil? (1990), film brez besed o fantu in dekletu, ki se upreta osnovnošolski represiji. Kje danes vidite pomen in namen mladinskega filma?

Predvsem moramo na neki način vzgajati filmsko občinstvo. Ne trdim, da bo kino kot tak večno obstajal, film se že seli v druge digitalne medije, a vseeno je treba vzgajati občinstvo. Če se bo v otroštvu zaljubil v film, ga bo imel rad tudi, ko bo odrasel. Ta vzgoja je moj osnovni namen. Obenem pa mora mladinski film opozarjati tudi na bridkosti življenja, ne težiti, in zagotoviti, da se tak film znova pogleda čez nekaj časa. Najbolj znorim, ko me kak kritik primerja s Kekcem. Mislim, Kekca je gledal pri dvanajstih in zdaj pri recimo 40. gleda moj film in ga primerja s Kekcem. Seveda ne moreš filma enako doživljati pri 12. in potem pri 40. Če se že gre takšno primerjavo, naj danes pogleda Kekca in naj primerja te vtise z vtisi o mojem filmu. Zanima me, kako bodo današnji dvanajstletniki film Gremo mi po svoje gledali čez pet let, kako ga bodo takrat doživljali.

Pred kratkim so v Veliki Britaniji objavili raziskavo, kjer so ugotovili, da je od vseh ogledov filmov le 6 odstotkov v kinematografih, vse drugo se deli na druge medije (TV, splet, DVD itd.). Pri nas je sicer malo bolje, a vseeno ne rožnato. Obisk kinematografov upada. Kaj bi v teh recesijskih časih pomagalo, da bi ljudje več hodili v kino?

Promocijo sicer vsi izvajamo, je pa danes tako, da so si ljudje nadeli plašnice in ušesne čepke, ker je agresija, ki jo oglaševalci in mediji izvajajo nad gledalci, bralci, poslušalci, res pretirana. Zato potrebuješ veliko večjo promocijo - toliko, da gledalca ne primeš za roko in pelješ v kino -, da ima tvoj film obisk. In to je seveda povezano z večjimi stroški. Dober film bo vedno pritegnil gledalce, če bo le dovolj dolgo na sporedu. Zdaj namreč vsi hitimo, treba je čim prej razprodati, napolniti dvorane, preden te izrine naslednji hollywoodski blockbuster. Časom neprimerno je tudi okolje kinodvoran. Starši vedo, da jih bodo ob ogledu filma recimo v Koloseju po žepu poleg vstopnic udarile še pokovka in pijača, žogice ter različne igrače, pa vožnje z avtomobilčki. In to seveda ni prijeten občutek. Cene televizij tudi padajo, in če malo varčuješ, si lahko kaj hitro kupiš najnovejšo TV-plazmo in doma uživaš ob gledanju filmov, če te moti tako multipleksno kinookolje.

Prej ste omenili primerjavo s Kekcem. Se mi zdi, da je precej nehvaležno delo biti kritik slovenskega filma. Sploh v zadnjem času, ko doživljamo razcvet mladih filmarjev, je težko biti negativen, da ne ubiješ še tisto malo iluzij, ki jih je ostalo, pač zato, ker je režiser/igralec/scenarist šele na začetku. Spomnim se nekega tujega režiserja, ki je bil ogorčen nad enim izmed kritikov, ki mu je svetoval, kako bi moral biti neki prizor posnet, da bi film bolje deloval, češ kaj naj zdaj s tako oceno, ali naj skočim v časovni stroj ali kaj. Kritika naj bi bila sicer namenjena bodočemu gledalcu, pa vendarle: kakšna bi morala biti, da je koristna tudi za filmsko ekipo pri naslednjem projektu?

Filmski kritiki pri nas pišejo bolj kot ne le o vsebini. Filmska estetika in druge pritikline filma so za njih španska vas. Včasih pišejo take neumnosti, da se s kolegi filmarji valjamo po tleh od smeha, kritiki pa mislijo, da so neke vrste arbitri ali kaj podobnega. Bi jim svetoval, tem fantom in dekletom, naj se malo izobrazijo. Vsa čast izjemam, ampak slabo gre slovenskim kritikom, veliko slabše kot pa slovenskemu filmu. Pa recimo recenzije filmov, polne superlativov. Pred leti sem opozoril takrat mladega kritika, ki je spisal recenzijo kolegovega filma, prepredeno s samimi superlativi, da se bo iztrošil. Ker film je bil dober, a tako dober pa spet ne, in če si že tukaj šel na vrh, kam boš šel naprej?

Glede na to, da nosite baklo mladinskega filma zdaj že nekaj let, katere problematike in tematike bi se lotili v naslednjem projektu?

Uporništvo in zabava sta vedno zanimiva, samo ne vem, ali bi moral res vse jaz narediti (smeh). Potrebujemo še koga, ki se bo ukvarjal z mladinskim filmom, saj prihajajo počasi, a naj zdaj oni prevzamejo, jaz bi pa rad še kaj drugega poskusil. Mika me satira, vsaj za naslednji projekt bi se umaknil od otrok in delal le z odraslimi (smeh). Bomo videli, mrzlično iščem material za naprej.

Satira je dobra izbira, na odrih se stalno pojavlja, v filmu veliko manj. Se vam zdi, da je slovenski film dovolj raznolik, kar se tiče tem in žanrov?

Letos se je na FSF-ju pokazalo, da imamo precej raznolikih filmov. Imamo film za določeno občinstvo, Vojnovičev Čefurji raus, imamo resen umetniški film, Bičkov Razredni sovražnik, imamo zabavno dramo, TV-film Panika Barbare Zemljič, potem je tu moja mladinska komedija, če jih naštejem le nekaj, tako da mislim, da smo dovolj raznoliki. Kakšno leto nas bolj vleče v umetniške vode, kakšno leto v komedije, morda meni manjka kakšen film več z izrazito družbeno angažiranostjo, ki bi res ostro obravnaval to, kar se danes dogaja po svetu.

Se od slovenskega filma da preživeti?
Vprašajte me to čez približno leto. Zdaj bom prejel zadnji obrok honorarja, po dveh letih dela

bom poravnal dolgove in ostalo bo morda še za približno mesec ali dva. Potem pa se bom spet postavil v vrsto in upal, da bom kmalu, v roku enega, dveh let, dobil nov projekt. Če imaš res srečo s komercialno uspešnim filmom, se ti tole preživetje podaljša za približno pol leta in to je to. Televizija sicer snema filme, a lahko bi jih še več, tudi dokumentarcev je premalo, oglaševalska industrija je tako ali tako čisto poniknila … Če seštejemo vse tole, režiserji nimamo več česa delati.